N17 :: Avtonomni blok

2007-12-01T23:11:00.000+01:00

N17 Poročila

Na tem mestu so objavljena poročila iz delavskih demonstracij, ki so v Ljubljani potekale 17. novembra 2007. Osredotočena so na aktivnosti (mobilizacija, akcije, demonstracija) Avtonomnega bloka.

Fotografije: [01] [02]

Video poročila: [01] [02] [03]

Pisna poročila: [01]

Mobilizacija in priprave: [01]

2007-11-21T18:07:00.000+01:00

N17 Pisna poročila 01

Spodaj prilagamo poročilo iz delavskih demonstracij in Avtonomnega bloka, ki je bilo objavljeno na spletni strani [A] Infoshop. Poročilo so sestavili člani istoimenskega kolektiva, ki je sodeloval tudi v Avtonomnemu bloku.

-----

Množično proti izkoriščanju

Ljubljana - V soboto, 17. novembra 2007, so se v Ljubljani odvile največje demonstracije v zgodovini Slovenije. Na delavskih demonstracijah za višje plače se je zbralo okrog 70.000 ljudi. Delavcem so se pridružili tako upokojenci kot študenti.

Avtonomni blok

Študenti in študentke so se - skupaj z drugimi skupinami - združili v Avtonomni blok, za katerega so podali pobudo v avtonomnem študentskem gibanju Avtonomna tribuna. Že pred samo demonstracijo so se Avtonomnemu bloku pridružile različne skupine: Socialni center ROG, Vstaja lezbosov, feministična pobuda Za socialne pravice vseh in drugi. Namen, tako Avtonomne tribune kot ostalih skupin v Avtonomnemu bloku, je bil mobilizirati mlade in nekoliko manj mlade - študentke in študente, dijake in dijakinje, prekarne in migrantske delavce, brezposelne in druge - ter na ta način izrazati solidarnost z delavskim bojem na ulici. Namen Avtonomnega bloka je bil podpreti delavske zahteve po višjih plačah na eni strani ter odpreti druga vprašanja na drugi strani. Z svojo vsebino in prisotnostjo je obogatil delavski shod ter medgeneracijsko solidarnost konkretno oblikoval na ulicah.

Sodelovanje s sindikati

Že preden je padla odločitev, da se za delavske demonstracije organizira Avtonomni blok, se je začela konstruktivna komunikacija in pozitivno sodelovanje s sindikati. Avtonomna tribuna je najprej sodelovala na predkongresni razpravi Zveze svobodnih sindikatov Slovenije, kjer je na temo "Mladi in sindikalizem" pripravila svoj prispevek, pozvala sindikate k sodelovanju in k skupnem naslavljanju pomembnih vprašanj. Razprava je potekala 23. oktobra na Fakulteti za družbene vede in predstavlja prvo pomembno točko v komunikaciji med avtonomnimi študenti in sindikati.

Kmalu za tem je Avtonomna tribuna napisala pismo podpore za napovedane delavske proteste, v katerem so povdarili pomembnost medgeneracijske solidarnosti, boj za višje plače postavili v širši kontekst in napovedali svojo udeležbo na demonstracijah. Omenjeno pismo podpore je bilo objavljeno tudi v posebni številki Delavske enotnosti, ki so jo - posebej za demonstracije - pripravili pri ZSSS.

Konstruktivno sodelovanje in dobra komunikacija s sindikati je potekala tudi v dneh pred in za časa samih demonstracij, ko je bilo potrebno doreči logistične zadeve. Tako v sindikatih kot pri Avtonomni tribuni so bili zelo veseli tega sodelovanja, saj se tako eni kot drugi zavedajo, da je sodelovanje študentov in delavcev zelo pomembno, kar nas učijo tudi zgodovinske izkušnje. V obeh skupinah so prepričani, da se sodelovenje po koncu demonstracij ni končalo, oziroma da je to šele začetek skupnega boja.

Priprave in mobilizacija

Priprave za Avtonomni blok so se začele že dva tedna pred demonstracijami, ko so aktivisti in aktivistke Avtonomne tribune začeli kreirati vsebino in materiale za demonstracije. Vzpostavljene so bile tri delovne skupine, ki so se ukvarjale z vsebinskimi vprašanji - o družbeni situaciji v kapitalizmu, o študentskih problematikah in o državnem nadzoru in represiji. K vsebini Avtonomnega bloka so kasneje svoje dodali še aktivisti Socialnega centra, ki so odprli vprašanje migracij in prekarnega dela ter vprašanje javnih in zasebnih prostorov ter policijske in privatno-varnostne represije. Svoje pa so dodali še v feministični pobudi Za socialne pravice vseh in pobudi lezbijčne skupnosti Vstaja lezbosov. V Avtonomnem bloku so sodelovali tudi nekateri predstavniki Študentske organizacije Slovenije.

Vzporedno s pripravami na demonstracije, se je začela tudi mobilizacija za Avtonomni blok. Po Ljubljani in številnih drugih mestih se je polepilo na tisoče plakatov in razdelilo na tisoče letakov, ki so spodbujali ljudi, da se samo-organizirajo in pridružijo Avtonomnemu bloku.

Avtonomna tribuna se je posvetila predvsem mobilizaciji študentov, saj so mnenja, da so študentska vprašanja tesno povezana z delavskimi vprašanji ter da je potrebno, glede na slabo situacijo in negotovo prihodnost obeh skupin, naše boje povezati. V tej maniri so bile organizirane nekatere mobilizacijske akcije na fakultetah in v študenstkih domovih. Na Fakulteti za družbene vede se je razobesilo [1] velik transparent "Tovarne delavcem, univerze študentom! Ker nismo blago! Vsi na demonstracije!", ki je na stavbi visel vse do demonstracij. Podoben transparent "Brez upora ni obstoja! Vsi na ulice!" se je istega dne izobesil tudi v študentskem naselju Rožna dolina, dan pred demonstracijo pa so svojo solidarnost z delavci izrazili tudi na Filozofski fakulteti, kjer so prav tako izobesili velik in dobro viden transparent. Sočasno so potekale še druge mobilizacijske akcije v študentskih domovih in na fakultetah [2].

N17

Zbirno mesto Avtonomnega bloka je bil Trg OF pri Železniški postaji ob 9:30 [3]. Kmalu se je na mestu zbralo nekaj sto ljudi, ki so s seboj prinesli številne transparente, napise in zastave. Soundsystem iz Tovarne ROG je jutranje vzdušje popestril z divjo revolucionarno glasbo. Na zbirnem mestu Avtonomnega bloka je bila postavljena tudi "infomiza", na kateri se je dalo dobiti časopis Delavska enostnost, časopis Avtonomna tribuna (ki so ga pripravili posebno za to priložnost), časopis ŠOVA ter nekatere druge materiale.

Ob 10:00 se je program Avtonomnega bloka začel s pozdravnim nagovorom in govori različnih skupin [4], ki so sodelovale v Avtonomnemu bloku. Na začetku je bila prebrana skupna izjava Avtonomnega bloka "Naš prostor, naš čas, naš boj!", za tem pa so se zvrstili govorci Avtonomne tribune (pismo podpore za delavske proteste, prispevek k razpravi o družbeni situaciji v kapitalizmu ter prispevek o študentskih problematikah), inicijative Vstaja lezbosov, feministične pobude Za socialne pravice vseh ter Socialnega centra. Na koncu so svoje pozdrave in solidarnost izrazili še udeleženci Avtonomnega bloka iz tujine - predstavnik anarhistične skupine Germinal, ki je del FAI (Federacija anarhistov Italije), član Anarho-sindikalistične inicijative iz Srbije, ki je del Mednarodnega delavskega združenja in ki je angažirana tudi na področju aktualnih študentskih protestov v Srbiji. Svoje pa so za konec dodali še tovariši iz Avstrije.

Ob 10:45 se je Avtonomni blok, ki je štel okrog 500 ljudi, podal na ulice [5 6]. Preko železniške postaje [7] proti zbirnemu mestu uradnih delavskih demonstracij. Povorka je bila pisana in glasna. V oči so padali številni transparenti in table z napisi, akcijo pa so popestrile še številne zastave - od črno-rdečih anarhističnih in anarho-feminističnih do mirovniških in klasično rdečih. Ves čas pohoda so se vzklikali številni slogani in podajala številna sporočila.

Na dunajski cesti pri Plavi laguni se je Avtonomni blok z vzklikanjem "Solidarnost!" združil z delavci, ki so Avtonomni blok pozdravili čustveno in glasno. To je bil zelo dober moment demonstracij, saj se je vzpostavila prva komunikacija z delavskimi protestniki.

Avtonomni blok je nato znotraj množične delavske povorke korakal po Dunajski cesti proti Kongresnemu trgu. V tem času so se razdeljevali časopisi Avtonomna tribuna, vzklikali različni slogani in prepevale različne pesmi. Mnogokrat smo slišali pričakovane "Tako v tovarnah kot na univerzi - proti diktaturi kapitala" , "Kdor seje bedo, žanje bes!" , "Pravice so izborjene, ne podeljene!" [8] in nekoliko manj pričakovane ter bolj radikalne "Razlastimo kapitaliste!" [9] in "Kaj bomo jedli - svinje bogate!". Slišali pa smo tudi prepevanje Internacionale in dobro poznane Bandiera rossa [10].

Na Slovenski cesti je Avtonomni blok pozdravil pobudo "Enotna fronta", ki je iz stanovanja razobesila transparent, delila letake in z glasbo pozdravljala protestnike [11].

Na Kongresnem trgu so se demonstracije zaključile z govori predstavnikov sindikatov, upokojencev in študentov. Avtonomni blok je sočasno v svoji povorki ponovil nekatere govore in razdelil 10.000 kopij svojega časopisa.

Množične demonstracije so še enkrat pokazale, da današnji sistem socialno izključuje veliko število ljudi, in da to ljudje čutijo. Množično smo se uprli vse večjemu izkoriščanju in zahtevali boljši jutri. Pokazalo se je, da nas je veliko, ki mislimo, da pot, ki je začrtana za prihodnost ni dobra ter da nam ni vseeno v kakšni družbi živimo. Avtonomni blok je - s svojo vsebino in prisotnostjo - medgeneracijski solidarnosti dodal kredibilnost in napovedal nadaljevanje boja proti neoliberalnemu kapitalizmu in podrejanju vseh sfer družbenega življenja diktatu trga.

-----
Več informacij o Avtonomnemu bloku najdeš na:
N17 Avtonomni blok

Video in foto poročila iz demonstracij najdeš na:
N17 Poročila

Predhodne in sorodne zgodbe na [A] Infoshop:
Delavci
Študenti
Avtonomna tribuna

-----
[A] Infoshop je socialni (in spletni) prostor za raziskovanje in razvijanje teorije in prakse anarhističnih gibanj.

Več najdeš na:
http://a-infoshop.blogspot.com

2007-11-18T14:52:00.000+01:00

N17 Video 02

Spodaj prilagamo video poročila iz Avtonomnega bloka na delavskih demonstracijah, ki so jih objavili na vest.si.

Direktni link za youtube video je: http://www.youtube.com/watch?v=-8lvmLb9m_k

Direktni link za youtube video je: http://www.youtube.com/watch?v=uNcrJqSZqUU

Direktni link za youtube video je: http://www.youtube.com/watch?v=60wAcEMOEP0

2007-11-18T14:26:00.001+01:00

N17 Video 01

Spodaj prilagamo video poročila iz delavskih demonstracij, ki so 17. 11. 2007 potekale v Ljubljani in katerim se je pridružil tudi Avtonomni blok.

Direkni link za youtube video je: http://www.youtube.com/watch?v=O8jrrekJpJE

Direktni link za youtube video je: http://www.youtube.com/watch?v=2WxcwQu0J_E

Direktni link za youtube video je: http://www.youtube.com/watch?v=XJFr0_Npq1o

Direktni link za youtube video je: http://www.youtube.com/watch?v=uW5KJXcGrRM

Direktni link za youtube video je: http://www.youtube.com/watch?v=f1W0SGjaJfU

2007-11-18T02:52:00.000+01:00

N17 Video 03

Spodaj prilagamo video poročila iz delavskih demonstracij, ki so jih objavili na dnevnik.si.

Direktni link za video je: http://www.videodnevnik.tv/?showid=8beae3abc87be52188028cb1c277638c

Direktni link za video je: http://www.videodnevnik.tv/?showid=18660f8678825f17e11fb7705745258c

2007-11-17T23:55:00.000+01:00

N17 Fotografije 01

Spodaj prilagamo prvo zbirko fotografij Avtonomnega bloka na delavskih demonstracijah, v Ljubljani, 17. novembra 2007.

-----

Zbirno mesto Avtonomnega bloka je bil Trg OF nasproti Železniške postaje v Ljubljani. Od 9:30 naprej smo se tam zbirali aktivisti in aktivistke. Med tem smo poslušali glasbo, ki jo je produciral rogo-soundsystem.

Na Trgu OF smo razdeljevali časopis, ki ga je za te demonstracije pripravila Zveza svobodnih sindikatov Slovenije - Delavsko enotnost, časopis Avtonomna tribuna, ki je produkt avtonomnega študentskega gibanja ter nekatere druge materiale.

Preden se je Avtonomni blok podal na ulice, so samo-organizirane skupine Avtonomnega bloka predstavili svoje razloge za protest in svoja stališča glede družbene situacije. Tako smo slišali govornike Avtonomne tribune (prispevki o družbeni situaciji v kapitalizmu in študentskih problematikah), Feministične inicijative "za socialne pravice vseh", Socialnega centra ROG (o javnih/zasebnih prostorih in migracijah), inicijative "Vstaja lezbosov" ter nekatere druge vsebine. S svojimi pozdravnimi govori so nas nagovorili tudi udeleženci iz tujine: iz Srbije, Italije in Avstrije.

Ob 10:45 se je Avtonomni blok podal na ulice. Preko železniške postaje proti zbirnemu mestu delavskih demonstracij pri Plavi laguni na Dunajski cesti.

Avtonomni blok se je ob vzklkanju "Solidarnost, solidarnost, solidarnost!" pridružil uradnim delavskim demonstracijam na Dunajski cesti. Od tam smo krenili proti Kongresnemu trgu, kjer se je demonstracija zaključila z govori na glavnem odru in v Avtonomnemu bloku.

Transparetni na nadvozih, ki so jih v dneh pred demonstracijami po Ljubljani razobesili aktivisti in aktivistke Avtonomne tribune. Transparenti so ostali tudi do demonstracije in nagovorili množice.

Za fotografije je odgovorna: Kaya

2007-11-17T23:30:00.000+01:00

N17 Fotografije 02

Spodaj prilagamo drugo zbirko fotografij Avtonomnega bloka na delavskih demonstracijah, 17. novembra 2007 v Ljubljani.

-----

Avtonomni blok se je zbral na Trgu OF pri Železniški postaji.

V pismu podpore delavskim zahtevam, so v Avtonomni tribuni zapisali: "Študentski boj je delavski boj!"

"Študentke in študentje - naš boj se šele začenja!" se je glasil pozdrav Avtonomne tribune. Tudi antifašizem je bil močno prisoten v Avtonomnem bloku.

Svoja stališča je predstavila pobuda Vstaja lezbosov, Avtonomni blok pa so nagovorili tudi udeleženci iz Italije.

Prispevek aktivistov Socialnega centra in zahteve "za svobodo gibanja in za javne prostore brez represije" so bile vroče.

Ob 10:45 se je Avtonomni blok premaknil iz Trga OF na ulice.

Solidarnost s protesti so ljudje izražali na različne načine. Nekateri kar iz svojih stanovanj.

Feminisična pobuda Za socialne pravice vseh je izpostavila problem (neplačanega) gospodinjskega dela, ki predstavlja še eno prakso v današnji družbi, v kateri so ženske izkoriščane in v podrejenem položaju.

Za fotografije je odgovorna: Polona

2007-11-17T23:14:00.000+01:00

Izjava za javnost
-----

NAŠ PROSTOR - NAŠ ČAS - NAŠ BOJ

Mi smo Avtonomni blok. Smo pisani, mladi, radostni, jezni in veliko nas je. Smo študentke in študenti, smo dijaki in dijakinje, smo homoseksualke, feministke, smo prebežniki, smo delavke in delavci po milosti, prekarni, izbrisani, posameznice in posamezniki, smo kolektivi, skupnosti, smo v uporu!

Smo v uporu skupaj z vsemi, ki 17. novembra napoljnuejo javne ulice Ljubljane, da rečemo jasen in odzvanjajoč »NE!« vse večjemu izkoriščanju in uničevanju tako na delovnih mestih kot na vseh drugih področjih, kjer nam kapital in njegovi varuhi samoumevno kradejo kreativnost, domišljijo, naše kolektivne družbene sposobnosti in posebnosti, ki jih premoremo kot ljudje in ki so temeljno in neodtujljivo bogastvo družbenega. Zato smo in bomo v tem času in na tem prostoru z vsemi delavkami in delavci,ki se borijo za človeka dostojno plačo! Ne zgolj za povišanje plače, pač pa za plačo, ki zagotavlja potrebe za ustvarjalno življenje posameznikov, družin, gospodinjstev in vseh okrog nas! Tu smo zato, da podpremo sindikalni boj, boj delavcev in delavk, ki je del zgodovinskega boja, ki je političen boj in ki se nikdar ne bi smel razhajati z bojem študentov, dijakov, prebežnikov, homoseksualcev,izbrisanih, Romov, kulturnih delavcev, novinarjev, intelektualcev idr.

Naš namen ni zgolj podpora sindikalnemu boju. Odpiramo in gradimo tudi druge boje, ki zadevajo tako delo kot kapital, ki zadevajo naša delovanja in življenja, da vzpostavimo skupni javni prostor razpravljanja in delovanja za socialno pravičnost in svobodo v družbi. To je revolucionarni boj, ki zahteva našo politično participacijo iz dneva v dan. In je revolucionarni boj, ki ga ne omejujejomeje, niti državne, niti generacijske, niti spolne, niti rasne, etnične, poklicne ali katere druge. Boj bojev, ki terja dostojanstvo vseh v družbi!

Naši boji so številni: za avtonomijo na vseh področjih izobraževanja in vedenja, proti logiki trga v šolstvu in privatizaciji znanja, smo proti rasizmu, diskriminaciji, proti ilegalizaciji in izključevanju, saj morajo pravice biti za vse: tudi za prekarne delavke in delavce, katerih številko narašča iz dneva v dan, tudi za prebežnice in prebežnike, ki si jih kapital in politične elite, bogati in naduti podrejajo na nezamisljive načine. Mi odpiramo svobodne javne prostore skupaj s sindikatiin drugimi organiziranimi skupinami. Mi organiziramo, kar kapital zapira in si podreja.

V teh bojih, v tem času, se moramo srečevati in prežemati s potmi sindikalnega gibanja in vseh drugih gibanj, ki terjajo in gradijo emancipacijske boje, boje izpod jarma neoliberalizma. Njegov pohod imenujemo Četrta svetovna vojna in boj zoper njega je globalni in planetarni boj. Pred dvema letoma sta organiziranost in odločnost sindikatov zaustavila poskus vlade, da uvede enotno davčno stopnjo - eno od orožij neoliberalizma, ki jih vihti domača vlada skupaj z ostalimi politikami izključevanja! Demonstracija proti enotni davčni stopnji, na kateri smo sodelovali tako prekarni, mobilni, študenti, je odprla javni prostor razpravljanja in delovanja za drugačen svet, zunaj neoliberalnega enoumja. Čas je, da iz te platforme ustvarimo koalicije bojev in množimo upore, ki vodijo k skupnemu cilju – novi, ne-kapitalistični družbi!

Letošnjo demonstracijo, ki ponovno prinaša življenje na ljubljanske ulice, razumemo tudi kot etapo v gradnji takšnega javnega prostora, kjer bomo mnogi različni skupaj artikulirali novo politiko, ki globoko prehaja enoumje neoliberalizma in o katero lahko sanjamo in snujemo samo uporne in uporni. Tisti, ki se borimo iz dneva v dan, na delovnem mestu, na ulici, v vseh prostorih družbenega življenja. V ta boj in v prihodnje boje bomo potopili naše izkušnje, znanje in konkretne zahteve, ki izhajajo iz naših preteklih bojev in iz katerih bomo gradili prihodnje boje, tako doma, kot po celem svetu:

1. Zaustavimo vsakršno ilegalizacijo ljudi, teles, osebnosti in življenja za vse v naši in širši družbi! Zahtevamo zaprtje novodobnih taborišč, kot je zloglasni Center za tujce v Postojni, in prekinimo mešetarjenje z zakonom o tujcih, o azilu in o izbrisanih. Boj proti socialnemu dumpingu je boj proti ilegalizaciji delavcev in delavk, študentk in študentov in vseh drugih skupin v družbi.

2. Zaustavimo privatizacijo javnih/družbenih prostorov in normalizacijo ter izključevanje, ki ju oplaja! Zahtevamo svobodne javne prostore kulturnega, socialnega in političnega ustvarjanja, ki so vključujoči in raznoliki ter v katerih smo vsi enaki kljub različnostim. Zahtevamo samoupravne javne prostore brez policije in privatnih varnostnih služb. Zahtevamo zakonsko omejitev pristojnostipolicije in privatnih varnostnih služb na ulicah, trgih, železniških in avtobusnih postajah. Zahtevamo vrnitev družbenega družbi!

3. Zaustavimo kriminalizacijo vseh družbenih potencialov, ki so nevarna grožnja za vlade (domačih, evropske in drugih tujih) in neoliberalizem, saj naši boji črpajo in gradijo svet, ki zahteva drugačna (so)delovanja in nove družbene odnose, ki zanikajo, ukinjajo in prehajajo kapitalizem. Le tako bomo prepoznali paleto uporov kot skupen boj proti zanikanju in zaničevanju človeka! Kar je danes zares nevarno za kapital, kar kapital z vsemi sredstvi preganja – so potenciali našega boja za drugačno družbo!

4. Zaustavimo razčlovečenje vsakega in vseh, ki ga »v našem imenu« trpinčijo, zlorabljajo in zatirajo iz dneva v dan, v Sloveniji, v Evropi, na celem svetu. Nismo žrtve in ne bomo žrtvovali našega dostojanstva. Trpinčenje, zlorabljanje in zatiranje pa lahko ustavimo le skupaj - kot široka koalicija in skupnost bojev!

Danes je naš skupni čas, tu je naša skupna pot, to je naš skupni boj – za avtonomijo, svobodo, solidarnost! To je boj, ki govori mnogozvočje zgodb nove družbe. Ta boj se napaja iz našega dostojanstva!

Danes, jutri in pojutrišnjem z upornimi delavkami in delavci, za drugačno družbo in prihodnost!

PRAVICE SO IZBORJENE, NE PODELJENE!

AVTONOMNI BLOK

17. november 2007

2007-11-16T23:18:00.000+01:00

Spodaj objavljamo nekaj utrinkov (slike in video) iz priprav na sobotno manifestacijo in iz mobilizacijskih akcij, ki so te dni potekale v Ljubljani.

--------------------------------
Video mobilizacijskih akcij
--------------------------------

Direktni link za video je: http://www.youtube.com/watch?v=B1H9oU7nupw

-------------------------------------------
Priprave na sobotno manifestacijo
-------------------------------------------

Klikni sliko za povečavo!

-----------------------------------

Angažirani grafiti v Ljubljani
-----------------------------------

Klikni sliko za povečavo!

2007-11-15T00:11:00.000+01:00

VSI NA DEMONSTRACIJE!

17. novembra bomo množično okupirali ljubljanske ulice, ker mislimo, da sedanja situacija in pot, ki je začrtana za prihodnost, ni dobra. Delavske demonstracije za višje plače bodo podprli tako mladi kot stari. Vsi tisti, ki imamo dovolj poniževanja in izkoriščanja!

Vladna in kapitalistična trobila ter njihovi medijski duhovniki nas bi radi prepričali, da živimo sanjsko življenje. A ljudje nismo neumni. Vemo, da se naša situacija ne izboljšuje in vemo, da so perspektive za prihodnost zelo negotove. Tako opevana gospodarska rast ne pomeni zgolj uspehov slovenskega gospodarstva. Pomeni tudi večjo stopnjo izkoriščanja in nadaljnje družbeno razslojevanje.

Na demonstracijah se bo združilo na tisoče delavcev in delavk. Udeležili se jih bomo tudi številni mladi - delavci, dijaki, študenti. Ter tudi številni prekarni delavci, ki nimajo sindikalnih predstavnikov. Tako zaradi podpore zahtevam kot zaradi svojega položaja. Glede na to, da današnja situacija za nobeno od teh skupin ni rožnata ter, da so tudi perspektive teh skupin za prihodnost zelo negotove, smo mnenja, da je skrajni čas za resno in organizirano vključitev teh subjektov v javno razpravo o sedanjih razmerah ter prihodnosti.

Študentsko gibanje Avtonomna tribuna je zato podalo pobudo za formacijo Avtonomnega bloka na delavskih demonstracijah, ki bo združil mlade in nekoliko manj mlade iz različnih zgodb: študente, dijake, brezposelne, prekarne in migrantske delavce ter mnoge druge. Na ta način bomo lahko jasno izrazili naše poglede, nagovorili ljudske množice s širšimi tematikami in se tako najbolj resno odzvali pozivu sindikatov, podprli njihove zahteve in s svojo vsebino obogatili shod.

PRIDRUŽITE SE AVTONOMNEMU BLOKU!

Dobimo se ob 9:30 na Trgu OF (pri konju nasproti Železniške postaje)!

Ob 10:30 se pridružimo delavskim demonstracijam na Dunajski cesti.

2007-11-14T01:51:00.000+01:00

Obvestila

Tukaj so objavljene vse pomembne in aktualne informacije ter novice, povezane z mobilizacijo in samim avtonomnim blokom na delavskih demonstracijah.

Vsi ste pozvani, da se vključite v pripravo in izvedbo sobotne manifestacije!

Za ostale in dodatne informacije se lahko obrnete na naš kontaktni naslov: avtonomniblok@gmail.com

-----
Sreda, 21. november

PRVA PISNA POROČILA

Na spletnik je dodano prvo pisno poročilo o Avtonomnemu bloku na delavskih demonstracije. Najdete ga lahko tukaj.

V prihodnjih dneh bomo na tem mestu objavili še številna druga poročila ter tako individualne kot kolektivne refleksije dogodkov pred, med in po 17. novembru. Na ta način bomo lahko izkušnjo izkoristili za dober premislek in učinkovito postavitev boja v prihodnje.

FOTOGRAFIJE IZ DEMONSTRACIJ

V N17 spletnik je bila dodana še ena zbirka fotografij Avtonomnega bloka na delavskih demonstracijah. Do fotografij lahko dostopate tukaj.

-----
Torek, 20. november

POROČILA IZ DEMONSTRACIJ

V spletnik N17 :: Avtonomni blok so bila dodana nova poročila iz delavskih demonstracij. Nove fotografije najdete tukaj, nova video poročila pa tukaj.

V prihodnje bodo dodane tudi druge slike in še nekateri video posnetki. Prav tako pa bomo objavili še individualne refleksije dogodkov, povezanih z delavskimi demonstracijami.

-----
Nedelja, 18. november

POROČILA IZ DEMONSTRACIJ

Na spletniku N17 bomo v prihodnjih dneh objavili foto in video materiale Avtonomnega bloka na delavskih demonstracijah. Povezave do fotografij in video posnetkov so tukaj.

-----
Petek, 16. november

GENERALNO SREČANJE AVTONOMNEGA BLOKA

Danes ob 19h bo v Infoshopu na Metelkovi potekalo generalno srečanje Avtonomnega bloka pred sobotnimi demonstracijami. Na sestanku bomo še enkrat predstavili načrte za manifestacijo in dorekli logistične ter tehnične zadeve.

Sestanek je javen in odprt za vse! Zato ste vabljene in vabljeni vsi avtonomni in vse avtonomne!

DODANE NOVE VSEBINE

Na spletnik Avtonomnega bloka so bile dodane nove vsebine - uradna izjava za javnost Avtonomnega bloka ter vstaja lezbosov. Najdete jih v desnem meniju strani.

-----
Četrtek, 15. november

NOVE VSEBINE NA SPLETNIKU

Na spletni blog Avtonomnega bloka smo dodali nove vsebine. Nekaj utrinkov iz priprav na sobotne demonstracije in iz mobilizacijskih akcij, ki so te dni potekale v Ljubljani. Objavljene so fotografije in video. Vse to najdete na: fotografije in video

-----
Sreda, 14. november

NOVICE

Danes sta potekali dve mobilizacijski akciji za Avtonomni blok.

Na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani se je ob 12h na zgradbo izobesil velik transparent s pozivom študentom in študentkam za demonstracije in Avtonomni blok. Med akcijo se je delilo letake, lepilo plakate in razpravljalo z mimoidočimi. Po obisku FDV-ja, je skupina aktivistov obiskala še bližnje študentske domove in po njih razdelila letake.

Podobna akcija se je zgodila ob 12h tudi v študentskem naselju v Rožni dolini. Na bloku št. 14, kjer domuje tudi Radio Študent, se je z novinarji istega radia razobesil 6 metrov velik transparent, ki se razprostira preko treh nadstropij. Ob tem se je študente in študentke pozivalo k udeležbi na demonstracijah, delilo letake in lepilo plakate.

Namen akcij je bil študente in študentke pozvati k množični udeležbi na sobotnih delavskih demonstracijah. Avtonomna tribuna želi s temi akcijami prav tako spodbuditi aktivnost študentev in boj za študentske pravice, ki se v zadnjem času vztrajno krčijo in izginjajo, ter se z sobotno akcijo solidarno postaviti ob bok delavcem, delavkam, upokojencem in upokojenkam.

Slike današnjih akcij in druga poročila, bodo objavljena pozno zvečer.

POSODOBITEV SPLETNIKA

Na spletno stran Avtonomnega bloka so bile danes dodane nove vsebine.

V desnem izboru lahko najdete nove prispevke v rubrikah:

- VSEBINA: Kaj je Avtonomna tribuna in Študentska problematika

- DELAVCI IN SINDIKATI: Poziv Dušana Semoliča, predsednika ZSSS ter izjavo za javnost Odbora za mlade pri ZSSS.

KOMENTIRAJTE PRISPEVKE

Na spletni strani Avtonomnega bloka lahko komentirate vse prispevke. Prav tako lahko že objavljene komentarje najdete na dnu pod vsakim prispevkom.

Če želite, da so vaši komentarji javni in objavljeni na strani - pod prispevkom, ki ga želite komentirati, kliknete Objavite komentar.

Če pa želite komentar poslati samo nam v vednost, to storite preko našega kontaktnega naslova: avtonomniblok@gmail.com

-----
Torek, 13. november

PLAKATI IN LETAKI

Plakate in letake lahko prejmete v PDF obliki na email naslov ali že stiskane kopije na domač naslov, če nas kontaktirate: avtonomniblok@gmail.com

MOBILIZACIJSKE AKCIJE

Sreda, 14. november

Ob 12:00: Shod pred Fakulteto za družbene vede v Ljubljani in v okoliških študentskih domovih. Razobešanje transparenta, lepljenje plakatov, deljenje letakov in odpiranje prostora za razpravo.

Ob 15:30: Shod v študentskem naselju Rožna dolina in Mestni log. Razobešanje transparenta, lepljenje plakatov, deljenje letakov in odpiranje prostora za razpravo.

Zvečer: Plakaterske akcije.

Četrtek, 15. november:

Ob 18:00: Shod po študentskih domovih za bežigradom. Lepljenje plakatov, deljenje letakov in odpiranje prostora za razpravo.

Zvečer: Plakaterske akcije.

GENERALNI MITING

Petek, 16. november

Ob 19:00: v Infoshopu na Metelkovi bo potekalo generalno srečanje Avtonomnega bloka - še enkrat predstavimo načrte za sobotno manifestacijo ter dorečemo logistične, tehnične in vsebinske stvari. Sestanek bo javen in odprt za vse - zato ste vabljeni vsi zainteresirani in zainteresirane!

NOVE VSEBINE NA SPLETNIKU N17

Na spletno stran Avtonomnega blok: n17-n17.blogpot.com, so bile dodane nove vsebine. Preverite povezave v desnem stranskem meniju strani.

2007-11-13T18:01:00.000+01:00

Kaj je Avtonomna tribuna?

Študentje in študentke smo se v Avtonomno tribuno združili spomladi 2007. Združila nas je namera vlade, da za študij uvede šolnine, privatizira univerzo in si jo podredi. Takrat smo vladi z nekaj odmevnimi akcijami poslali jasno sporočilo, da je univerza naša in da si ne pustimo vzeti študija, ki bi bil dostopen za vse, tudi za tiste z najnižjimi dohodki. Vladne reforme visokega šolstva bi namreč pomenile, da bi študij bolj in bolj postajal zgolj privilegij bogatih. V tem poskusu reforme univerze se je izrazil isti pohlep za profitom, ki v Sloveniji hkrati pripravlja privatizacijo javnega zdravstva, vpeljuje zasebno šolstvo in delavce in delavke peha na rob revščine.

S tem, ko smo se uprli vladnim načrtom, in z našo dejavnostjo (javne tribune, sporočila za javnost, demonstracije) smo stopili v stik z nekaterimi gibanji, ki se v Sloveniji aktivno borijo proti nadaljevanju privatizacije javnih dobrin. Skozi pogovere in izmenjave mnenj smo ugotovili, da študentska problematika v resnici ne zadeva zgolj študentov, tako kot zdravstvena problematika ne zadeva zgolj delavcev v zdravstvu, ali delavska delavcev v tovarnah. Čedalje bolj smo spoznavali, da so vse to splošna družbena vprašanja, še več, ugotovili smo, da so v marsičem povezana. Kar žene oblastnike v privatizacijo šolstva so ogromni profiti za tiste pri koritu, tiste, ki samo čakajo na priložnost, da bodo lahko študentom poslali ogromne račune za šolnine. Ravno to hlepenje po profitu je tudi tisto, kar poganja načrte o privatizaciji zdravstva. V stikih s sindikati in spoznavajoč sindikalni boj smo spoznali, da pritisk izkoriščevalske pesti kapitala nikoli ne preneha in da so delavci in delavke pod neskončnim pritiskom, naj delajo več za iste ali celo manjše plače. Naše diskusije so se začele kot diskusije študentov in študentk o študentski problematiki, a so vedno bolj zašle v splošne družbene tematike, ki jih vsi še kako čutimo v vsakdanjem življenju, ki postaja čedalje bolj podrejeno diktaturi kapitala ter od njega odvisnih arogantnih političnih elit.

Avtonomna tribuna je izšla iz potrebe po neodvisnem organiziranju za družbeno-politično delovanje tako študentk in študentov, delavk in delavcev, brezposelnih kot ostalih. Spodbujamo ustvarjalnost in kritičnost čim večjega števila študentov ter vseh ostalih na različnih področjih. Opozarjamo na nepravilnosti in krivice v celotni družbi, saj vsi posamezni problemi izhajajo iz splošnih družbenih procesov. Zavzemamo se za solidarno in pravično družbo in pri svojih aktivnostih in kritiki obstoječega sistema sodelujemo tudi s socialno ogroženimi oziroma šibkejšimi družbenimi skupinami. Skozi naše delovanje smo šokirani spoznali tudi, da obstajajo v Sloveniji skupine ljudi, ki so še posebej tragične žrtve dežele kapitalističnega blagostanja, kakor Slovenijo radi predstavljajo arogantni oblastniki. Izbrisani prebivalci Slovenije se že petnajst let borijo za preživetje, ki jim ga oblasti še vedno zanikajo, migranti in migrantke iz celega sveta so žrtve brutalnega policijskega režima, ki jih zapira v koncentracijska taborišča (eno je v Velikem Otoku pri Postojni), romska manjšina je žrtev spoja domačijske in policijske represije, pravica do svobodne spolne orientacije izginja pod fizičnimi in besednimi napadi homofobije. Veliko študentov in študentk in čedalje več drugih ljudi je zaposlenih, ne da bi imeli kakršnekoli pravice ali gotovost, da bo služba tudi naslednji dan. Delo, ki ne prinaša zdravstvenih, pokojninskih pravic in pri katerem ima kapitalist pravico, da delavca odpusti kadarkoli, se imenujo prekarno delo. Danes nas je med prekarci, še posebej med mladimi, čedalje več. Študentje in študentke smo spoznali, da je naš boj za znanje globoko povezan z boji, ki jih bojujejo naši tovariši in tovarišice na drugih področjih.

Naivno smo se spustili v študentski boj proti uničenju univerze in znanja in izzvali vlado, ki se je najprej odzvala izjemno sovražno, a ker nismo popustili, je na koncu popustila ona: predlog zakona je bil umaknjen, minister Zupan prisiljen v odstop. Videli smo, da je možno skozi kolektivno in odločno akcijo spremeniti stvari na bolje. Videli pa smo tudi, da je to možno le skozi izjemno široko solidarnost med vsemi družbenimi skupinami, ki so pod udarom kapitalističnega izkoriščanja: študentje in delavke, izbrisani in migrantke, prekarni in brezposelni – mi vsi skupaj imamo moč, da že danes ustvarjamo boljšo prihodnost. Takšno, v kateri bo življenje dostojanstveno in kjer pohlep ne bo najbolj spoštovana vrednota.

KDAJ, ČE NE ZDAJ? KDO, ČE NE MI? KAKO, ČE NE SKUPAJ? SOLIDARNO, ODLOČNO!

2007-11-12T03:15:00.000+01:00

Vstaja lezbosov

Proti politiki izkoriščanja in vse večji negotovosti, ki jo le-to prinaša, ostro nastopa tudi inciativa Vstaje lezbosov, ki se je formirala v boju za svobodo gibanja in izražanja v javnih prostorih. Skupaj delujemo za socialne in politične pravice ter svobodo.

KONEC JE SPRENEVEDANJ!

- Zaustavimo segregacijo lezbičnih in gejevskih parov. Zahtevamo socialno varnost, ki pomeni dostop do zdravstvenega, pokojninskega in socialnega zavarovanja po partnerju kot velja za heteroseksualne pare, ne glede na spolno usmerjenost ali partnerski status.

- Zaustavimo dopuščanje sovražnega govora in diskriminacijo v politični, družbeni in kulturni sferi. Zahtevamo korektno sankcioniranje sovražne nastrojenosti do lezbijk, gejev, transeksualk/-cev, tranvestitk/-ov, interseksualcem.

- Zaustavimo zapostavljanje na podlagi spolne usmerjenosti in seksualizacijo homoseksualnosti! Spolna identiteta je le ena izmed lastnosti posameznika. Zahtevamo celovit pogled na človeka kot osebnost in ne kot na spolni subjekt oz. objekt.

Čas je za dekonstrukcijo normalizacije, ki nas marginalizira in potiska v podrejene položaje. Čas je, da prerešetamo družbeno-politične norme in si izborimo pravice mnogoterih identitet. Lezbijke smo dijakinje, študentke, delavke, brezposelne, upokojenke, toda v obstoječ družbeni sistem smo zapisane kot tretjerazredne, torej izključene.

Vstaja lezbosov se je šele pričela in tokrat nikakor ne bomo obmolknile!

2007-11-12T00:54:00.000+01:00

FOTO AND VIDEO REPORTS FROM THE DEMO

Photos: [01] [02]
Videos: [01] [02] [03]
Mobilisation/pre-actions: [01]
Posters: [01]

-----

JOIN THE DEMONSTRATIONS!

On 17th November we will massively occupy the streets of Ljubljana because we think, that today's situation and even more importantly, the path for the future is not set right. Workers' demonstrations for higher wages will be supported by both, elderly and young. All of those fed up with humiliation and exploitation!

Governmental and capitalistic propaganda and their advocates would like us to be convinced that we are living life of dreams. But since we are not stupid, we know, that our situation is not improving and that the prospects for the future are uncertain. So very praised economic growth does not only mean successes of Slovenian economy but also indicates larger levels of exploitation and further social differences.

Demonstrations will unite thousands of workers, men and women. Numerous young - workers, schoolkids, students will also participate, as well as numerous deprivileged workers, who don't have their own labour union's representatives. Not only because of their own status but also to support union's demands. Given the fact, that today's situation is not bright for any of those groups and the fact, that the future perspectives for those groups are very uncertain, we think, that it is a high time for serious and organized incorporation of these subjects into the public debate about current situation and about future.

Student movement Autonomous tribune is therefore motivating formation of Autonomous block at the demonstrations, which will join both young and a bit less young from different stories: students, schoolkids, unemployed, deprivileged and migration workers and many others. In this way, we will be able to clearly express our views, address masses with wider topics and in doing so, will be able to respond to labour unions' call more seriously, support their demands, and enrich the demonstrations with our own content.

We will meet on 17th November at 9:30 a.m. at the bus station!

-----

Letter of support for labour protests 17.11.

Today situation of workers is not rose-coloured. Although government, capitalistic sounds and their ideological priests would like to convince us otherwise, people are not stupid. People can think and know that their situation is not improving. So very chanted economic growth does not mean solely successes of Slovenian economy. Back side of this process is reduction of worker's rights. Actually we have to step on the side of student or worker in order to understand the whole phenomena: economic growth means above all larger level of exploitation of workers and also students. What does that mean concretely? Wages are reducing, there are more and more of unemployed, gained rights are reducing, really, life in this splendid country beneath the Alps is getting better...

Labour fight is student's fight. It is not only about act of solidarity, more it is about wider perception of social problems, which demands mental effort of each individual. Students will become workers, some of them work even now during their study. To be more educated does not mean assured job. Therefore students have to deal with eminent working issues very early. But workers and students also have many things in common. Not only that they are their parents. Workers can soon realize that trends of privatization of school system are not separated from privatization of other sectors of social state. Therefore the front for maintaining public sector is in formation and new programme basis which can serve alternative organization of society, are being defined through common fight.

Fight for higher wages is of course legitimate union fight. We accompany and welcome this fight and at the same time we announce that we will address the masses with wider themes in the range of autonomous bloc. Our main 'sting' will 'fly' on problem of privatization and capitalistic organization of economy as well on state's repression and other forms of domination. Extra important is of course also difficult situation of students in the light of educational reform, which is being rejected from the very beginning by the Autonomous tribune. Autonomous tribune will work in direction of immobilization of student population and will not only support demonstrations declaratively.

Therefore, see you on 17th November in occupied and motley Ljubljana, where drums will resound and where we will exclaim that we are not so easy up for sale. Not today, not tomorrow, never!

WE DO NOT NEGOTIATE ABOUT RIGHTS!
RIGHTS ARE FIGHT FOR, NOT GIVEN!

Autonomous tribune

Ljubljana, 30.10. 2007

2007-11-12T00:47:00.000+01:00

Gewerkschaftskampf und autonome Beteiligung in Ljubljana, Slowenien

Date: 19.11.2007., 16:44
Name: Antifa Cafe Celovec
Email: Acafe@gmx.at

Am 17.11. demonstrierten bis zu 70.000 Menschen in Ljubljana - größtenteils Leute aus der Gewerkschaftsbewegung. Gefordert wurden höhere Löhne, verbunden mit der Aknündigung einer breiten Streikgebwegung. Die slowenische radikale Linke zeigte sich solidarisch und mobilisierte zu einem eigenen, "autonomen Block" innerhalb der Großdemo, welcher antiautoritäre und antikapitalistische Inhalte propagierte. Die slowenische Regierung und die ArbeitgeberInnenverbände sind unter starkem Druck, mittlerweile kam es auch schon zu einem "wilden" Streik in einer Fabrik in der Stadt Maribor.

Der grund, wieso an die 70.000 Leute an einem Samstagvormittag auf die Straße gehen war in Slowenien mal wieder das Liebe Geld. "Höhere Löhne" - so einfach war sie, die zentrale Forderung der slowenischen Großgewerkschaften. Auch in Slowenien wird ein sozialpartnehschaftliches Modell verfolgt (siehe: http://de.wikipedia.org/wiki/Sozialpartnerschaft), und so verhandelten die Gewerkschaften sechs Monate Lang mit den ArbeitgeberInnenverbänden um eine erhöhung des Einkommen um 3,5%. Die Löhne sollen an die Inflation in Slowenien angepasst werden, welche derzeit 5,1% beträgt - und somit den Höchststand nach Jahren erreicht hat. Während die Löhne also an Wert verlieren, werden die Preise teurer. In ganz Slowenien werden die Preise für Lebensmittel, Benzin und Miete immer mehr an die hohen Eu-Standards angepasst, die Löhne jedoch nicht.

"Für jeden Beschissenen Euro müssen wir auf die Straße gehen" - bei den Reden, die die Vorsitzenden der Gewerkschaften und einiger anderer unterstützender Gruppen auf dem "Kongresni Trg" in der Innenstadt Ljubljanas zum besten gaben, war viel verbalradikalismus und old-school-ArbeiterInnenklassenrhetorik zu vernehmen. Am Ende der Kundgebung wurde zu den Klängen der Internationale noch zehntausendfach die Faust in den Himmel gestreckt und eine Slowenienweite Streikbewegung verkündet, falls die ArbeitgeberInnenvebände nicht auf die gewerkschaftlichen Forderungen eingehen werden. Einige Eindrücke der Kundgebung der zehntausenden auf dem Kongresni Trg finden sich in diesem video: http://de.youtube.com/watch?v=V3RNF7CsTQI&feature=related

Für Kontroversen sorgte auch die Teilnahme der Arbeitsministerin Marjeta Cotman, des Verteidigungsministers Karl Erjavec sowie des frisch gewählten slowenischen Präsidenten Danilo Türk. In den slowenischen Mainstream-Medien und auch von einem Teil der ArbeiterInnen wurde das als Anbiederungstaktik der Regierung bewertet. Die inhaltlich offene Flanke, die zu der Teilnahme von RegierungspolitikerInnen führte war die beteuerung der großgewerkschaften, die Proteste seien "nicht politischer Natur", sondern richten sich "gegen die ArbeitgeberInnen"...

Noch vor dem ersten von den Gewerkschaften ausgerufenen "offiziellen" Streik legten am 17.11. jedoch schon die rund 300 ArbeiterInnen der Fabrik "Swaty" in Maribor die Arbeit nieder. Grund war sowohl die Forderung nach höheren Löhnen als auch nach besseren Arbeitsbedingungen. Der Fabriksdirektor stellte sich der Diskussion mit den ArbeiterInnen und gab sogar zu, dass die Löhne niedrig seien, jedoch immer noch "überdurchschnittlich". Die ArbeiterInnen wurden daraufhin ncoh wütender und um die Menge zu beruhigen sagte der Direktor eine fünfprozentige Erhöhung der Löhne zu. Ob dies wirklich eingehalten wird, wird die Zukunft zeigen - die ArbeiterInnen gaben der Fabriksleitung ein Ultimatum bis zum 5. Dezember, dann wird weitergestreikt.ein video des wilden streisks findet sich hier: http://24ur.com/bin/article.php?article_id=3110338&show_media=60068963

Während die slowenischen Großgewerkschaften zwar beteuern, es handle sich nicht um einen Konflikt mit der Regierung sondern nur mit den ArbeitgeberInnenverbänden, sahen das die AktivistInnen der slowenischen radikalen Linken anders. So wurde schon Wochen vorher zu einem eigenen, sogenannten "autonomen Block" innerhalb der Gewerkschaftsdemo mobilisiert. Ein kurzes Mobilisierungsvideo findet sich zB. hier: http://de.youtube.com/watch?v=B1H9oU7nupwTreibende Kraft hinter der linken Mobilisierung war die "Autonome Tribüne", ein Zusammenschluss von linken, autoritären StudentInnen und anderen, inhaltlich nahestehenden Personen und Gruppen. Seit der Gründung der tribüne im Frühjahr 2007 sorgten die AktivistInnen für einiges an Aufregung - so wurde unter anderem das Bildungsministrium besetzt und die rechtsgerichtete slowenische Regirung unter Premier Janez Janša musste einen Gesetzesentwurf zurückziehen, welcher die aushöhlung der universitären Autonomie, eine mögliche Einführung von Studiengebühren und zahlreiche weitere Verschlechterungen der studentischen Lebensumstände bedeuten würde.Doch weil "StudentInnen auch zukünftige ArbeiterInnen sind, bzw. schon jetzt arbeiten müssen um zu Überleben", wurden die Forderungen der Gewerkschaften seitens der Autonomen tribüne als legitim empfunden und Unterstützt. Es wurde jedoch auch darauf hingewiesen, dass der Kampf um höhere Löhne nur eine Etappe im Kampf gegen den Kapitalismus sein kann, schließlich ist es dieses System, das verantwortlich ist für Armut, Profitlogik und gesellschaftliche Ausgrenzung. Feministische Initiativen beteiligten sich ebenfalls an der autonomen Mobilisierung und machten darauf aufmerksam, dass das die Frauen im Kapitalismus doppelt unterdrückt werden - zum einen wegen dem Zwang arbeiten zu müssen um zu überleben, zum anderen wegen des Geschlechtes.

Am autonomen Block beteiligten sich etwa 300-400 Personen, während der Demonstration schlossen sich ihm spontan etliche GewerkschafterInnen an. Die Stimmung war super, es wurden tausende Broschüren der "Autonomen Tribüne" verteilt und, anders als bei Gewerkschaftsdemos in Österreich oder Deutschland, war die Präsenz klar antikapitalistischer Inhalte auf der Demo von den Gewerkschaften erwünscht. Betont wurde auch, dass der autonome Block ein klar internationalistisches Verständnis hat. So waren Leute aus Kroatien, Serbien, Italien und Österreich angereist.Ein kurzes, Punkiges Video vom autonomen Block findet sich hier: http://de.youtube.com/watch?v=O8jrrekJpJE&feature=related

Weitere Videos vom Autonomen Block und der Gewerkschaftsdemo als ganzes finden sich hier:
http://de.youtube.com/watch?v=-8lvmLb9m_k&feature=related - Der autonome Block sammelt sich am Bahnhof, Redebeiträge.
http://de.youtube.com/watch?v=uNcrJqSZqUU&feature=related - Der autonome Block schließt sich mit unter viel Beifall der Großdemo an.
http://de.youtube.com/watch?v=60wAcEMOEP0&feature=related - Gespräch mit zwei autonomen AktivistInnen.
http://de.youtube.com/watch?v=XJFr0_Npq1o&feature=related - erste Demoreihe :)
http://de.youtube.com/watch?v=f1W0SGjaJfU&feature=related - gegen Ende der Demo gab es eine Soliaktion aus einer Wohnung in Ljubljana

Und zum Abschluß natürlich noch ein paar Nette Bilder, lasst sie euch schmecken.

Links:
ArbeitgeberInnenverband Slowenienss, ZDS - http://www.zds.si/
freier Gewerkschftsverband Sloweniens: www.zsss.si
Autonome Tribüne: http://avtonomnatribuna.blogspot.com/
Linksradikale Mobilisierungspage: http://n17-n17.blogspot.com (auch auf deutsch und englisch!)
Infoladen Ljubljana: http://a-infoshop.blogspot.com

-----

AUF DER UNI, IN DEN FABRIKEN – GEGEN DIE DIKTATUR DES KAPITALS!

Am 17. November finden in Ljubljana Demonstrationen der Arbeiter statt. Die wichtigste Forderung der Gewerkschaft ist eine Lohnerhöhung, weiters richten sich die Proteste gegen das Marktdiktat und die Diktatur des Kapitals in allen Bereichen des gesellschaftlichen Lebens sowie gegen die ungerechte Verteilung von „Prämien“. Die Gewerkschaften haben sowohl Studenten als auch Pensionisten zur Teilnahme an den Aktionen aufgerufen.

Der Aufforderung ist auch die Studentenbewegung „Autonome Tribüne“ (Avtonomna tribuna) gefolgt welche die Gewerkschaftsforderungen schon in einem öffentlichen Brief unterstützt und auch die Teilnahme an den Demos angekündigt hatte. Die Autonome Tribüne hatte auch bei der Vorkongressverhandlung der Freien Gewerkschaft mitgearbeitet, welche am 23. Oktober 2007 unter dem Titel „die Jugend und die Gewerkschaft“ an der Fakultät für Gesellschaftslehren abgehalten wurde. In dieser Verhandlung hat die Autonome Tribüne Ansichten zur gesellschaftlichen Situation und zu den angesagten Protesten vorgestellt, hat wichtige Punke für die Diskussion unterstrichen und die Gewerkschaften zum gemeinsamen Kampf und zur gemeinsamen Benennung der, sowohl Arbeiter als auch Studenten betreffenden Fragen, aufgerufen. Die Gewerkschaften begrüßen die Teilnahme der Autonomen Tribüne und haben noch einmal alle Studenten aufgefordert, dass sie sich den Demonstrationen anschließen.

Die AT wünscht neben der grundsätzlichen und solidarischen Unterstützung der Gewerkschaften - mit ihren Forderungen, durch die Protestversammlung eine breiter ausgelegte Kritik zu formulieren.

Innerhalb der AT kam es bereits zu inhaltlichen Debatten über Themen die am 17.11. in die Straßen Ljubljanas getragen werden sollen. Kritik an der allgemeinen gesellschaftlichen Situation, die kapitalistische Produktionsweise und die Beziehungen die aus einer solchen Produktionsweise in der Gesellschaft entstehen.

Der neoliberale Angriff auf alle Bereiche des gesellschaftlichen Lebens (insbesondere im Schul – und Gesundheitswesen), die Ungleichheiten auf dem Markt der Arbeitskraft, die Staatliche Überwachung und Repression und natürlich die Studentenproblematik, deren Entstehen eng mit den Ambitionen und Interessen des Kapitals verbunden ist.

In der AT wurde entschieden, dass für den 17.11. ein Autonomer Block organisiert wird. Auf diese Wiese werden die Studenten und alle anderen –vereint im Autonomen Block – den Aufruf der Gewerkschaften nachkommen.

Die AT ruft alle Studentinnen und Schülerinnen, sowie alle anderen auf, sich am 17.11. dem Autonomen Block anzuschließen, und auch an Vorbereitungsarbeiten für N17 mitzuwirken.

-----

17.11. – AUF NACH LJUBLJANA!
International gegen Kapitalistische Verwertungslogik und Sozialabbau!

Am 17. 11. 2007 rufen die slowenischen Gewerkschaften zusammen mit den StudentInnen zu einer Großdemonstration in Ljubljana auf. Auch DU bist dazu aufgerufen, dich mit etwa 200.000 Leuten aus Slowenien und anderen europäischen Ländern an dieser Demo zu beteiligen.

Die neoliberale, kapitalistische Umstrukturierung aller Lebensbereiche schreitet, ähnlich wie in Österreich, auch in Slowenien voran. Auch dort sind Sozialabbau und Studiengebühren Realität. Das ergebnis – immer niedrigere Löhne, der de-facto Ausschluß von weniger gut situierten Menschen aus der Uni, Aushöhlung der Rechte der ArbeiterInnen und StudentInnen. Dieser Prozess ist weltweit zu erkennen, und weltweit ist Widerstand dagegen an der Tagesordnung.

Linke Studentische Organisationen aus Ljubljana rufen an diesem Tag zu einem „autonomen Block“ innerhalb der Großdemonstration auf, welcher inhaltlich radikaler ist als die Forderung nach höheren Löhnen. Gefordert wird Selbstbestimmung in allen Lebensbereichen und der Sturz des kapitalistischen Systems.

Genauso international wie das Kapital, muss auch der Widerstand gegen ein ausbeuterisches System sein. Deswegen rufen wir dazu auf, euch an der Großdemonstration in Ljubljana zu beteiligen. Leider gibt es am 17.11. keinen zug, der rechtzeitig zur Demo fährt, folgende Möglichkeiten bestehen aber, nach Ljubljana zu fahren:

- Bildet Fahrgemeinschaften! Falls ihr noch Platz habt, mailt es uns an die untenstehende @, wir schauen dann, ob es noch Bedarf an Mitfahrgelegenheiten gibt. Mailt uns auch, wenn ihr noch auf der Suche nach Mitfahrgelegenheiten seid!
- Fahrt schon am 16.11. nach Ljubljana! Züge gibt es zu genüge!

Wir organisieren auch Schlafplätze in Ljubljana! Falls benötigt, teilt es uns bitte möglichst früh mit! : Acafe@gmx

Treffpunkt des autonomen Studiblocks: 9:30, Bahnhof Ljubljana

-----

Das "Antifa Cafe" ist ein monatlich stattfindendes Politbeisl in Celovec/Klagenfurt. Wir organisieren veranstaltungen zu verschiedenen sozialkritischen Themen, von Antifa über Feminismus hin zu Antikapitalismus ist alles dabei. Unser Fokus liegt auch auf gkonsequenter zweisprachiger (slowenisch/deutsch) Arbeit, was gerade im deutschnationalen Kärnten richtig und wichtig ist.

"Antifa Cafe" je mesecni politicni sank v Celovcu. Organiziramo prireditve k razlicnim druzbenokriticnim temam, od antifasizma preko feminizma tja do antikapitalizma je vse zraven. Nas fokus lezi tudi na konzekventnem dvojezicnem (slovensko/nemsko) delu, kar je ravnov nemskonacionalni Koroski prav in vazno.

2007-11-12T00:22:00.000+01:00

Feministična pobuda za socialne pravice vseh

Ženskam so enake možnosti pravno zagotovljene, vendar zakoni ne odražajo dejanskih razmerij moči v družbi. Vsak dan – doma in na delovnem mestu – prihaja do nespoštovanja, kršitev in omejevanja naših pravic:

- tradicionalno »ženske poklice« (vzgojiteljice, čistilke, tajnice, negovalke), ki so vezani na sfero zasebnega, še vedno v večini opravljajo ženske. V patriarhalni družbi so ti poklici, tako kot neplačano materinsko in gospodinjsko delo, manjvredni in posledično manj plačani;

- delo žensk je še vedno podplačano;

- doma in na delovnem mestu so ženske izpostavljene nasilju in spolnemu nadlegovanju;

- delodajalci posegajo v zasebnost žensk (načrtovanje družine, spolna usmerjenost) in jih zaposljujejo samo za določen čas;

- ženske, ki delajo na črno, posebej tiste, ki so se odločile za seksualno delo ali jih je v to prisilila revščina, so izpostavljene samovolji delodajalcev.

Slovenska oblast diskriminacijo žensk podpira s svojimi dejanji. Pred letom dni smo se morale ponovno boriti za pravico do splava, saj so jo revnim ženskam hoteli odvzeti; socialno ogroženim ženskam niso dostopne najmanj škodljive vrste kontracepcijskih tablet z najnižjimi hormonskimi osnovami, saj so plačljive; pravica do oploditve z biomedicinsko pomočjo je še vedno rezervirana samo za ženske, ki spoštujejo tradicionalne krščanske vrednote in želijo otroka vzgajati v partnerstvu z enim moškim, medtem ko je vsem drugim ženskam – hendikepiranim, nemonogamnim, samskim, lezbijkam – to onemogočeno.

Ljudje, ki se v času zmanjševanja socialnih pravic čutijo ogrožene, se oklepajo tradicionalnih krščanskih vrednot in podpirajo prav takšno oblast. Tradicionalne vednote najbolj škodujejo ženskam: odvzemajo nam svobodo odločanja, saj nas ponovno potiskajo v vlogo žen, ki naj skrbijo za može, da bodo ti zdravi in pokorni hodili na delo; mater, ki naj skrbijo za otroke in državi priskrbijo svežo delovno silo; delavk in študentk, ki naj molče prenašajo krivice in spolno nadlegovanje.

Dovolj je bilo fizičnega in psihičnega nasilja nad ženskami!
Dovolj spolnega nadlegovanja!
Dovolj je bilo diskriminacije na delovnem mestu!
Ženske in moške pozivamo k solidarnosti in sodelovanju!
Zahtevamo spoštovanje zakonsko zagotovljenih pravic!
Zahtevamo pravico do razpolaganja z lastnim telesom!
Zahtevamo pravico do izbire!

2007-11-07T19:39:00.000+01:00

Želijo nas peljati žejne čez vodo

Leta 2006 je bila podpisana kolektivna pogodba o načinu usklajevanja plač, povračilu stroškov v zvezi z delom in izplačilu regresa. V njej je bilo zapisano, da se bodo, če bo inflacija v letu 2006 presegla dva odstotka, plače dvignile za prav toliko, če bo presegla 2,3 odstotka, se za razliko med 2,3 in doseženo rastjo inflacije povišale izhodiščne oz. najnižje osnovne plače. »Takrat je bila inflacija od dva do 2,5 odstotka; ker je bilo obdobje december 05 - december 06, je bila inflacija 2,8 in ker smo dali 0,3 odpustka, bi šle plače z avgustom 2007 gor za 2,5 odstotka. Vendar se to v večini podjetij ni zgodilo, ker je bilo v pogodbah zapisano, da se povečajo najnižje osnovne plače oz. izhodiščne plače,« pojasnjuje Ladi Rožič, strokovnjak za ekonomske zadeve pri ZSSS. V nekaterih podjetjih imajo plače višje, kot so izhodiščne in plač enostavno niso povišali, AMPAK SO ENOSTAVNO ZMANJŠANO DELOVNO USPEŠNOST PRETOPILI V POVIŠANJE.

Letos pa je inflacija znorela, cene so začele nebrzdano rasti. Napoved letošnje inflacije (UMAR) je 5,1 odstotka - lani v takšnem času so bile številke obrnjene - 1,5 odstotka. Sindikalne zahteve so torej, da bi razliko, za katero so se že dogovorili, in inflacijo vnesli v rast plač - torej da bi se plače za letošnje leto povečale za 3,5 odstotka. Vendar osnovne plače, KAR BI SE POZNALO PRI IZPLAČILIH DELAVCEM.

Gospodarska rast je letos v Sloveniji 5,9-odstotna, v prvih štirih mesecih je znašala celo 7,2 odstotka. To je visoko nad evropskim povprečjem, ki je 2,8 odstotka, v Sloveniji pa je letošnja dosedanja znesla 2,5 odstotka. In čeprav so delavci soustvarili ta gospodarski čudež v Sloveniji, se sindikati z delodajalci do sedaj niso mogli dogovoriti za ustrezno povišanje plač.

Delodajalci pravijo, da so letos plače realno zrasle za 2,8 odstotka, hkrati pa pozabijo omeniti, da se je letos povečalo število zaposlenih po individualnih pogodbah, avgusta jih je bilo že 24.940 (zaposlenih po kolektivnih pogodbah je 627.455). Zgovoren je tudi podatek, da so se julija izplačane plače za zaposlene po kolektivnih pogodbah povečale povprečno za dva evra, avgusta pa za osem evrov, po individualnih pogodbah pa avgusta povprečno za 94 evrov. Delavci so torej ob 2,8-odstotni rasti plač dobili drobiž, gospodje pa blizu sto evrov.

Sindikalne zahteve po enoodstotni rasti plač so v bistvu še vedno drobiž. Povprečno izplačana plača v avgustu za zaposlene po kolektivnih pogodbah je bila 1104 evre, pomeni, da sindikalna zahteva pomeni 11 evrov bruto oz. 7,5 evra neto dviga osnovnih plač.

Minimalna plača pada

Minimalna plača predstavlja prag revščine oz. minimalni prag za preživetje v vsaki državi. S sedanjo vsoto 538,53 evra izkazujemo v Sloveniji izredno nizek standard.

Ob tem je zgovoren tudi podatek, da se povečuje tudi število zaposlenih, ki prejemajo minimalno plačo; po podatkih Ajpesa je takih že 19.202. »Pri nas minimalna plača nesramno pada, kljub temu da je v zakonu zapisano, da minimalna plača raste v skladu z rastjo inflacije. Rasti bi morala tudi za določen del produktivnosti na ravni države. Tako je v čisto vseh državah, kjer poznajo minimalno plačo,« pojasnjuje Rožič. Po napovedih Umarja se je bruto minimalna plača glede na povprečno bruto plačo v zasebnem sektorju znižala - v letu 2008 na 42,2 odstotka, kar je manj kot leta 1995, ko je bila uvedena minimalna plača.

Delavcem, ki imajo osnovne plače nižje od minimalne, mora delodajalec izplačati razliko do minimalne plače. »Sindikati smo si izborili, da se nadure plačajo na osnovi minimalne plače, ne pa na osnovno plačo. Je pa težava v tem, da gredo vsi dodatki na osnovno, in ta je prenizka,« pravi Rožič.

(Mojca Matoz, Delavska enotnost, 8.11. 2007)

-----

Članek je originalno objavljen v posebni številki Delavske enotnosti za novemberske demonstracije.

Če želite prejeti omenjeno številko Delavske enotnosti, se obrnite na naš kontaktni naslov: avtonomniblok@gmail.com

2007-11-07T18:56:00.000+01:00

Spodaj prilagamo statistične podatke o ekonomske stanju v Sloveniji. Besedilo je originalno objavljeno v posebni izdaji Delavske enotnosti za novemberske demonstracije.

-----

Več obrazov revščine

V Sloveniji je leta 2005 kar 24 odstotkov (približno 480 tisoč) ljudi ni moglo plačati teden dni letnega dopusta izven kraja bivanja. Tri odstotke oziroma okoli 60 tisoč ljudi si v Sloveniji ne more zagotoviti, da bi bilo njihovo stanovanje ogrevano, šest odstotkov, oziroma okoli 120 tisoč Slovencev ne more jesti mesa vsak drug dan, pet odstotkov oziroma sto tisoč ljudi pa tudi v 21. stoletju še zmeraj nima v svojem stanovanju stranišča.

(Vir: Statistics in focus: material deprivation in the EU, Eurostat, 16.12. 2005)

Pod pragom revščine že 12,1 odstotka ljudi

Stopnja tveganja revščine je po podatkih Statističnega urada Republike Slovenije v letu 2004 znašala 12.1 odstotka. To pomeni, da je kar 242 tisoč Slovenk in Slovencev mesečno zaslužilo manj kot 440 Evrov. Štiričlanska družina bi v tem letu morala imeti vsaj 942 evrov mesečnega dohodka, da bi se dvignila nad prag revščine.

Cene hrane še vedno letijo v nebo

Cene življenjskih potrebščin v Sloveniji so se oktobra znova nekoliko zvišale, so sporočili iz državnega statističnega urada. V primerjavi s septembrom so se v povprečju zvišale za 0,7 odstotka. Naj spomnimo, da smo oktobra lani imeli deflacijo in so se cene znižale za 0,8 odstotka.

Oktobra so se najbolj podražili obleka in obutev (v povprečju za 4,4 odstotka), hrana in brezalkoholne pijače (za 2,2 odstotka), stanovanje (za odstotek), stanovanjska oprema in izobraževanje (za 0,7 odstotka), gostinske in nastanitvene storitve (za 0,4 odstotka), raznovrstno blago in storitve (za 0,3 odstotka), alkoholne pijače in tobak ter zdravje ( za 0,1 odstotka).

Oktobra se je najbolj podražila hrana, kar za 2,5 odstotka. Najbolj so se zvišale cene mleka, mlečnih izdelkov in jajc (v povprečju za 9,8 odstotka), olja in maščob (za 6,2 odstotka), mesa (za 2,6 odstotka) ter zelenjave (za 1,9 odstotka). Znova se je podražil kruh, tokrat za 0,7 odstotka.

(Vir: SURS)

Bogati še bogatejši

Skoraj dve tretjini Slovencev sodita v nižji ali pa v spodnji del srednjega dohodkovnega razreda. Nekateri v Sloveniji prejemajo dohodek, ki presega osem povprečnih plač. Njim se je delež dohodka iz premoženja med letoma 1994 in 2002 podvojil z 1,8 odstotka na 3,76 odstotka.

(Intervju s sociologinjo Jano S. Javornik, Delo, Sobotna priloga 6. 1. 2007.)

Odpustki bogatim

Država je z zakonom znižala dohodnino za najbolj bogate in stopnja davčne olajšave se je zanje znižala s 50 na 41 odstotkov - zmanjševali so jo z obrazložitvijo, da se bo ta denar vrnil v podjetja, ampak to se ni zgodilo. Bine Kordež je nedavno jasno povedal, da je dobil okoli tisoč evrov višjo plačo na mesec.

(Ladi Rožič, svetovalec ZSSS za ekonomske zadeve)

Zaslužek v Ljubljani najmanjši

Nedavno so po elektronski pošti zakrožili tile podatki, ki jih je mogoče preveriti na spletnih straneh posameznih držav.

Za Ljubljano znaša neto urni zaslužek 4,5 dolarja, najvišji pa je v Zürichu, kjer znaša 19,5 dolarja, v Ženevi je 18,2, v Oslu pa 17,4 dolarja, kar pomeni, da so prebivalci Züricha v povprečju na uro več kot 4,3-krat bolje plačani kot Ljubljančani. Vendar, to so Švicarji in Skandinavci, si rečemo, če bi se primerjali z drugimi Evropejci, pa bi bilo drugače. Žal ni tako. Povprečni neto urni zaslužek zaposlenega v Berlinu znaša 12,9 dolarja, na Dunaju 12,8, v Madridu 10,1, Atenah 7,6 ter Lizboni 6,1 dolarja.

Naša neto plača zaostaja torej tudi za plačo zaposlenega v grškem glavnem mestu za debelih 68 odstotkov. Da bi torej neto plača povprečnega Ljubljančana v desetih letih dosegla atensko, potrebujemo rast plač, ki za več kot pet odstotnih točk na leto presega rast plače v Atenah.

Mogoče je vzrok za nizke plače manj delovnih ur ter več dopusta, kot trdijo delodajalci v Sloveniji? Žal ne. V Sloveniji naredimo 1756 delovnih ur na leto, v Berlinu pa le 1611, na Dunaju 1649, v Lizboni 1708 in Madridu 1724.

(Delavska enotnost)

Visoka produktivnost

Realno je v Sloveniji v letu 2005 produktivnost zrasla za 3,1 odstotka, višja je bila le v Grčiji in Luksemburgu, nižja pa na primer v Nemčiji, na Finskem, v Irski, Italiji, na Nizozemskem in v Španiji.

(priloga Delo FT)

Plače dol, dobički gor

Leta 2001 je bil delež plač korporacij v bruto domačem proizvodu 52,7 odstotka in neto dobičkov 9,5 odstotka. Lani pa je delež plač padel na 51,4 odstotka, medtem ko se je delež dobičkov povečal na 12,4 odstotka.

(Slovenia Times, 22. 10. 2007)

Rast plač zaostaja trikrat za rastjo dobičkov podjetij. Leta 2006 je bila rast dobičkov 22-odstotna, rast nominalnih neto plač pa 5,2-odstotna. Produktivnost se je lani povečala (po podatkih Statističnega urada RS) za osem odstotkov, po podatkih Eurostata pa se je lani realno povečala za 3,7 odstotka.

Po podatkih slovenske statistike je lani kar 64 odstotkov zaposlenih prejemalo nižjo bruto plačo od slovenskega povprečja. Od leta 2000 do 2006 se je čisti dobiček gospodarskih družb v povprečju na leto povečal za 24,4 odstotka, nominalne neto plače na zaposlenega pa za 7,9 odstotka.

Med tistimi podjetji, ki so imela lani največ čistega dobička, so imeli najvišje bruto plače v Geoplinu (3951 evrov), v Tobačni Ljubljana (3295 evrov) ter v Holdingu Slovenske elektrarne (3139 evrov). V KD Holdingu so imeli lani 2976 evrov povprečne bruto plače, v Petrolu 2899 evrov, v Leku in Hitu okoli 2500 evrov, v Mobitelu 2386 evrov, v Elektru Slovenija 2177 evrov ter v Krki 2072 evrov.

(Delo, FT, 11. 7. 2007)

Evropski stroški dela

Povprečni stroški dela na uro redno zaposlenih v industriji in storitvenih dejavnostih v podjetjih z deset ali več zaposlenimi so v Sloveniji leta 2003 znašali 10,54 evra in so bili za skoraj 13 evrov nižji od povprečja petnajstih članic Evropske unije in skoraj 10 evrov od povprečja EU-25. Razlika je še višja, če primerjamo našo državo z Dansko in Nemčijo. V Grčiji so stroški dela za skoraj tri evre višji, v Češki republiki pa so za več kot pet evrov nižji kot pri nas. Med leti 1996 in 2003 so se stroški dela v Sloveniji povišali za 3,19 evra, v Češki republiki za 2,67 evra, v Grčiji za 4,11 evra, v Nemčiji za 3,66 evra, v 15 starih članicah EU za 4,81 evra in 25 članicah v povprečju za 5,26 evra. Na Danskem so se stroški dela med leti 1997 in 2003 povišali za 6,90 evra.

Podatki torej kažejo, da so se povprečni stroški dela v naši državi v osmih letih med opazovanimi državami zvišali le nekoliko več kot v Češki republiki, manj pa kot v Grčiji, Nemčiji in na Danskem ter manj kot v obeh skupinah članic EU.

(Vir: Europe in Figures, Eurostat Yearbook 2006-07, str. 185)

Realno slovenske plače vse nižje

Povprečne rasti plač od leta 2002 do 2006 v Evropski uniji lahko razvrstimo v naslednje skupine:

-države z »zelo visoko« nominalno rastjo plač, v katerih je dogovorjena povprečna rast za deset odstotkov in več. Ta skupina vključuje dve najnovejši članici EU, Bolgarijo in Romunijo, ter dve baltski državi, Estonijo in Latvijo;

-države z »visoko« nominalno rastjo plač, v katerih je dogovorjena rast med pet in deset odstotkov. Ta skupina vključuje tri nove članice EU, Madžarsko, Litvo in Slovaško, ter Grčijo;
države s »srednjo« nominalno rastjo plač, v katerih je dogovorjena povprečna rast plač med tri in pet odstotkov. Ta skupina je sestavljena iz nekaterih novih članic EU, Češke republike, Poljske in Slovenije in nekaterih starih članic EU, Francije, Irske, Luksemburga, Španije in Velike Britanije;

-države z »nizko« nominalno rastjo plač, v katerih je dogovorjena povprečna rast plač pod tri odstotke. Z izjemo dveh novih mediteranskih članic EU, Cipra in Malte, je v tej skupini večina starih članic EU: Avstrija, Belgija, Danska, Finska, Nemčija, Italija, Nizozemska, Portugalska in Švedska.

Povprečne realne rasti plač od leta 2002 do 2006 v Evropski uniji lahko razvrstimo v naslednje skupine:

-države z »zelo visoko« realno rastjo plač, v katerih je dogovorjena rast plač štiriodstotna in več. Ta skupina vključuje dve najnovejši članici EU, Bolgarijo in Romunijo, ter tri baltske države, Estonijo, Litvo in Latvijo;

-države z »visoko« realno rastjo plač, v katerih je dogovorjena rast med dvema in štirimi odstotki. V to skupino spadata dve novi članici EU, Češka in Poljska, ter Grčija;

-države s »srednjo« realno rastjo plač, v katerih je dogovorjena povprečna rast plač med enim in dvema odstotkoma. To skupina je sestavljena iz dveh novih članic EU, Madžarske in Slovaške, ter nekaterih starih članic EU-15, Francije, Irske, Finske, Švedske in Velike Britanije;

-države z »nizko« realno rastjo plač, v katerih je dogovorjena povprečna rast plač pod odstotkom. Z izjemo Slovenije in dveh novih mediteranskih članic EU, Cipra in Malte, je v tej skupini večina starih članic EU: Avstrija, Belgija, Danska, Nemčija, Italija, Luksemburg, Nizozemska, Portugalska in Španija.

(Vir: EIRO - Evropska opazovalnica industrijskih odnosov, Poročilo, objavljeno 4. julija 2007)

Drage obleke in hrana, poceni tobak

V Sloveniji se v primerjavi s povprečjem EU oblačimo drago, kadimo pa poceni. Mednarodna raziskava o cenah, ki jo organizira EUROSTAT, je pokazala, da so bili v letih 2004 in 2005 med proizvodi v Sloveniji razmeroma najdražji poltrajni proizvodi, kamor sodijo oblačila in obutev. Tu so slovenske cene praktično na ravni povprečja takratnih 25 članic EU. Med glavnimi 12 potrošnimi skupinami proizvodov in storitev je bila glede na povprečje EU v Sloveniji najdražja skupina obleka in obutev; za izdelke iz te skupine smo morali odšteti šest odstotkov manj kot v povprečju v EU. V tej skupini je izstopala obleka, ki je bila od povprečja cenejša zgolj za tri odstotke, medtem ko je bilo treba za otroška oblačila odšteti v povprečju celo za 15 odstotkov več!

Hrana in brezalkoholna pijača je bila druga sorazmerno najdražja skupina; cene v tej skupini so dosegle 86 odstotkov povprečja v EU. Znotraj te skupine so bili sorazmerno najdražji kruh in izdelki iz žit, ki so bili le za pet odstotkov cenejši kot v povprečju v EU. Najcenejši so bili v Sloveniji mleko, mlečni izdelki in jajca, katerih cene so dosegale 77 odstotkov povprečja v EU. Alkoholne pijače in tobak so v Sloveniji za 35 odstotkov cenejši od povprečja EU, je pokazala raziskava. Še zlasti je izstopal tobak z nekaj več kot za 40 odstotkov nižjimi cenami od povprečja EU.

Kljub nižji splošni ravni cen v primerjavi s povprečjem EU pa smo v Sloveniji zaradi nižjih dohodkov zmogli kupiti realno manj proizvodov in storitev široke potrošnje. V primerjavi s 25 članicami EU smo tako v letu 2005 lahko realno kupili za četrtino manj. Za toliko manj smo lahko kupili tudi v primerjavi z Italijani, v primerjavi z Avstrijci pa celo za 40 odstotkov manj.

(24ur.com, 4.5. 2007)

2007-11-07T18:29:00.000+01:00

VIDIMO SE SEDEMNAJSTEGA NOVEMBRA!

Živimo (najmanj) dve Sloveniji. V prvi Sloveniji se bohotijo pozitivni gospodarski kazalci, v ospredju katerih korakata zvišani stopnji gospodarske rasti in produktivnosti, tik za njima pa padajoče stopnje brezposelnosti. V varnem zavetju teh številk živi priviligiran sloj posameznikov in posameznic, direktorjev in direktoric, lastnikov in lastnic z več kot 10.000 evri mesečnih prihodkov.

V drugi Sloveniji med drugim živi 242.000 Slovenk in Slovencev, ki na mesec zaslužijo manj kot 440 evrov. Hkrati se povečuje število zaposlenih, ki prejemajo minimalno plačo v višini nekaj več kot 538 evrov. 119.973 upokojencev živi, ali bolje povedano, životari s pokojnino manjšo od 400 evrov. Tudi vse več visoko izobraženih mladih pristane na denarni socialni pomoči. V začetku leta 2002 je 1065 oseb z »višjo ali več« izobrazbo prejemalo denarno socialno pomoč. Konec leta 2006 se je številka dvignila na 3565 oseb.

V takšno, ekonomsko in socialno razklano Slovenijo je nenapovedano prihrumela inflacija. Podražitve niso prizanesle skorajda nikomur. Hrana, obleka, obutev, stanovanja, zdravstvo. Lahko si le predstavljamo, kaj pomeni nekaj odstotni dvig cen hrane v oktobru za tiste, ki živijo na temni strani slovenske zgodbe o uspehu, v tisti »drugi« Sloveniji. Po drugim strani pa smo zelo dobro seznanjeni, kaj si o dvigu cen mislijo nekateri promotorji »prve« Slovenije. Brez kakršnega koli moralnega mačka nam predpisujejo en dan star kruh in odvajanje od razvajenega potrošništva, odhod k drugemu ponudniku (?!).

In kaj na vse to porečemo mladi? Vsekakor smo tudi mi med tistimi, ki še kako čutimo stranske učinke sicer zloščene podobe slovenske zgodbe o uspehu.

Živimo v času in prostoru, kjer se iskrena solidarnost spreminja v tekmovalno mreženje. Kjer je brezposelnost domnevni krovni dokaz lenobe posameznika. Kjer je glavno družbeno gonilo povečevanje intenzivnosti dela v neskončnost, kjer je prosti čas vse bolj redka in zdravje vse bolj potrošna dobrina. Kjer je samostojno življenje v lastnem stanovanju privid daljne prihodnosti, kjer je kritični glas posameznika prej ovira kot prednost. In navsezadnje - kjer je zahteva po dvigu osnovnih plač za skromnih 11 evrov bruto razumljena kot neutemeljeno izsiljevanje (!?).

Govori se, da na mladih prihodnost stoji. A v kolikšni meri nam resnično dopuščajo soustvarjanje lastne in dostojne prihodnosti? Zdi se, kot da je realnost ( z vsemi prej naštetimi stranskimi učinki! ) ponujena kot edina izbira, s katero se hočeš nočeš moramo slej ko prej sprijazniti. Drugače …

Tudi zato je 17. november dan, ko bomo tudi mladi pokazali, da temu ni tako. Da smo še vedno mi tisti, ki soustvarjamo lastno prihodnost in prihodnost vseh za nami. Da nismo zapadli v laž vsakodnevnega konformizma, ki še najbolje služi sebičnim interesom kapitala. Da se še kako zavedamo vloge aktivnega državljana, ki ga ni strah boriti se za svoje pravice. In morebiti tisto najpomembnejše - da še vedno verjamemo v iskreno solidarnost vseh v boju za skupni pravičnejši in dostojnejši jutri.

Boj za temeljne socialne in ekonomske pravice ni stvar izbire, temveč stvar odgovornosti. Zato naj bo sobota, 17. november, dan, ko bomo mladi pokazali, da smo to odgovornost pripravljeni sprejeti. Naj bo to dan, ko bomo vsem, ki so nas odpisali, češ da se utapljamo v lastni pasivnosti, s ponosom odvrnili: »Tukaj smo v boju za višje plače, za dostojno prihodnost in človeka vredno življenje!«

Odbor za mlade Zveze svobodnih sindikatov Slovenije

Ljubljana, 13.11. 2007

2007-11-07T18:25:00.000+01:00

ZAKAJ DEMONSTRACIJE?

Resnici na ljubo je potrebno reči, da smo večino delavskih pravic uspeli ohraniti ali pa pridobiti po poti socialnega dialoga – za pogajalsko mizo. Dogovori med sindikati in delodajalskimi organizacijami imajo posebno težo, ker gre za sporazumno izraženo voljo socialnih partnerjev. Naj samo navedem spremembe pokojninske zakonodaje v letu 1998, delovno pravno zakonodajo, socialne sporazume in številne kolektivne pogodbe.

Toda zgodi se in to ne malokrat, da za pogajalsko mizo ne pridemo do rezultata in takrat sindikati uporabimo demonstracije, ki so lastne sindikatom po celem svetu in še zlasti v Evropski uniji.

Zakaj gremo na ceste tudi letos? Če smo pred dvema letoma nasprotovali vladi, ki je lahkomiselno sprejela ideje o enotni davčni stopnji, gremo sedaj proti delodajalcem in lastnikom kapitala, ki v hlastanju po dobičkih ne vidijo usode delavcev, ki s svojim delom zagotovo prispevajo k gospodarski rasti.

V trenutku, ko je visoka gospodarska rast, visoki dobički, visoka intenzivnost dela naših zaposlenih, ko rastejo plače po individualnih pogodbah in visoke nagrade uprav, ko imamo v Sloveniji za vse mogoče in nemogoče zadeve denar – je potrebno storiti nekaj več za ohranitev delavskega standarda, kot pa le tolažiti delavce naj bodo zadovoljni že zato, ker imajo delo in redne plače.

Kakšne so naše konkretne zahteve, ki jih za pogajalsko mizo nikakor ne moremo dogovoriti z delodajalci? Da bi ohranili realno vrednost delavskih plač se morajo te dvigniti in to osnovne plače, kajti pri izhodiščnih plačah večina zaposlenih ne zazna dvigov plač.

Naslednja zahteva je, da bi v naslednjem letu prišlo do usklajevanja plač za ugotovljeno inflacijo v letu 2007 že v februarju in ne v avgustu, ki je zaradi inflacije tako daleč.

Tretja, izjemno pomembna zahteva je, da bi plače rasle skladno s produktivnostjo – to je pot, ki nas bo pripeljala do evropskih plač. Zgolj usklajevanje z inflacijo je stopicanje na mestu. Delodajalci in lastniki kapitala se bi morali odpovedati nekoliko hitrejšemu dvigu dobičkov in dati del pričakovanih dobičkov zaposlenim.

Mnogi uspešni delodajalci se pravzaprav strinjajo z našimi zahtevami – to govore tudi javno, problem pa je, da je njihov vpliv na pogajalsko ekipo delodajalcev prešibek.

Ugovor, da bi dvig delavskih plač uničil konkurenčno sposobnost gospodarstva, uničil delavna mesta in povzročil nov cikel inflacije, seveda ne drži. Nihče se ni odzval na pogosto neracionalno porabo države, na visoke nagrade uprav, na prevzeme, kjer gredo milijarde – pri nekaj evrih delavskih plač pa da bi šlo vse narobe?!

Upam, da bodo delodajalci pravilno razumeli sporočilo demonstracij, da ne bodo šli na okope in dokazovali, da se ne bodo uklonili sindikatom. To bi bila napaka, saj bi nas s to držo prav oni prisilili v generalno stavko, ko bi morali dokazovati, da je njihov raj odvisen od delavcev in je za vse nas socialni mir pomembna vrednota – le priznati morajo, da ima ta svojo ceno.

Demonstracije bodo dobile z vključitvijo študentov in upokojencev še eno pomembno dimenzijo – šlo bo za medgeneracijsko zborovanje, ne le za plače, ampak tudi za večjo blaginjo vseh in prav je tako.

Mag. Dušan Semolič
Predsednik ZSSS

Ljubljana, 8.11. 2007

2007-11-05T15:18:00.000+01:00

Bodimo pesek, ne olje v motor kapitalizma!

Prispevek k razpravi Avtonomne tribune o družbeni situaciji v kapitalizmu

Kapitalizem temelji na izkoriščanju. Kapitalistični način produkcije je osnovan na izkoriščevalskih in razrednih odnosih, ki preslikava te odnose tudi na družbo. Kapitalizem producira razredno družbo in družbene odnose, ki temeljijo na izkoriščanju in razrednemu boju. V produkcijskem procesu lastniki kapitala, preko izkoriščanja dela, ustvarjajo dobičke, menedžerji pa organizirajo produkcijski proces po meri kapitalistov. Kapitalizem si v svoji gonji po profitu prisvaja tako delo kot naravo, kar pomeni dvoje: neobstoj meja izkoriščanja, kar posledično vodi v bedo in propad tako ljudi (oziroma delavcev) kot narave. Ter drugič, koncentracijo moči in kapitala v rokah peščice posameznikov, t.j. vladajočega razreda. Vladajoči razred tako danes predstavljajo lastniki kapitala in menedžerji, ki delujejo usklajeno ali pa se med seboj bojujejo. Kapitalizem ustvarja družbeno neenakost in vedno večji prepad med bogatimi in revnimi.

Kapitalizem se mora, da bi se ohranil in reproduciral, stalno prilagajati, kapital pa mora biti v stalnem gibanju in oplajanju. Tako smo v zadnjih letih priča novi fazi kapitalistične transformacije in prilagoditve, ki jo poznamo pod izrazom neoliberalizem, in ki je na globalnem pohodu. Ta faza se manifestira v konstantnem zaostrovanju družbenih razmer in družbenih razlik ter v radikalizaciji temeljnih odnosov kapitalizma.

Neoliberalni kapitalizem napada vse sfere družbenega življenja, jih podreja logiki trga ter s tem prilagaja interesom kapitala. Priča smo procesu privatizacije, ki demontira socialno državo in uničuje javni sektor, javne dobrine pa pogojuje s kupno močjo. Reforme javnega zdravstva in javnega šolstva sta le dva najbolj v oči bodeča primera, pri čemer se preko vstopa privatnega kapitala v javni sektor, vzpostavljajo razmere, kjer je vse odvisno od diktata trga, ambicij kapitala in njegove ter upravljalčeve lakomnosti. Dostop do javnih dobrin bo v bodoče odvisen zgolj od materialnega stanja posameznika, kar bo razlike med bogatimi in revnimi še zaostrilo, družbena protislovja pa bodo postala še bolj očitna.

Neoliberalizem so kot prevladujočo ideologijo posvojili praktično vsi politični centri, od sredine proti desnici in levici. Demokracija je izrinjena na obrobje, saj je najhujša stvar za neoliberalne kapitaliste ozaveščen politični subjekt, ki dejavno prispeva in gradi družbene odnose v povezavi z ostalimi ljudmi. Medtem ko neoliberalne ekonomske politike kopičijo čedalje večje bogastvo peščici največjih izkoriščevalcev - s pomočjo držav samih, ki se jim prodajo, da bi se jim na račun tega lahko pridružile - se stranke v navideznem demokratičnem poligonu preigravajo z nepomembnimi temami, ki uspavajo prebivalstvo. Kljub temu, da v splošnem diskurzu veliko slišimo o zatonu nacionalne države, pa je jasno, da je država še vedno - tudi danes - zgolj orodje v rokah vladajočega razreda. Še vedno služi kapitalu in po diktatu velikih korporacij ter mednarodnih gospodarskih institucij kreira njemu všečne pogoje.

Pohlep kapitala je prisilil prilagajanje tudi na trgu dela. Potrebna je redefinicija samega dela, saj delavec danes ne prodaja le svoje fizične sile, pač pa v mnogo primerih tudi svoje ideje in kreativnost. Kapital si namreč danes prisvaja poleg telesa tudi um. Če je včasih izkoriščal zgolj fizično - materialno delo, danes izkorišča še intelektualno in čustveno - nematerialno delo. Na svoji poti krade ideje vsakomur in si prilašča našo kreativnost, da na koncu ostanemo resnično brez vsega. Lahko le še čakamo, kdaj bomo ponovno ponižani in poteptani. Kljub temu, da se odnos kapital-delo temeljno spreminja, pa je delavec še vedno tisti, ki proizvaja, kapitalist pa še vedno tisti, ki to delo izkorišča in si prisvaja dobičke te produkcije. Pri tem pomembno vlogo igrajo tudi menedžerji, ki v partnerstvu z vladajočim razredom organizirajo produkcijski proces po meri slednjih.

Spremembe na trgu dela uvajajo tudi fleksibilizacijo in mobilnost, ki ne proizvaja nič drugega kot prekarno in negotovo delo. Podjetja uslužbencem ne nudijo delovne zaščite. Zmanjšujejo se izborjene delavske pravice, nižajo se delavske plače, slabšajo se delovni pogoji in varnost pri delu. Vse več je dela za določen čas, delavci pa se prodajajo na trgu dela preko agencij za začasno delo, ki kot posredniki med delodajalci in delavci disciplinirajo slednje. Prekarno delo pomeni negotov položaj, saj je delavec v pogojih brez pravic obsojen na milost in nemilost delodajalca ter njegovih lakajev. Vizije neoliberalizma kričijo po širitvi in popularizaciji prekarnega dela. Negotovost in prekarno delo je v okvirih tega sistema tako prihodnost večine.

Vladajoča ideologija, preko uveljavljanja neoliberalnega diskurza, ohranja in reproducira obstoječe stanje. Z zlorabo besed, kot sta svoboda in enakost ter preko uporabe konceptov, kot sta prosti trg in družba enakih možnosti, ustvarja iluzijo o svobodni in pravični družbi. Večinoma trg nikoli ni svoboden, saj ga obvladujejo velike korporacije - totalitarne organizacije, ki brez vesti izkoriščajo človeštvo in okolje. Tudi družba enakih možnosti je zgolj iluzija, saj se razredni odnosi in s tem povezani družbeni pogoji reproducirajo iz generacije v generacijo. Poleg tega, preko (korporativnih) medijev in drugih oblik občevanja, medijski duhovniki in različni novodobni avtorji uveljavljajo tezo o koncu zgodovine in agitirajo za ideje o tem, da alternative ne obstajajo. Neoliberalni trg se predstavlja kot edino možnost, najvišjo stopnjo družbene ureditve, od koder bo trg poskrbel za pravo pot, in kjer ni prostora za premislek o možnih alternativah kapitalistični ureditvi.

Logika sistema je - s pomočjo (omenjene) ideologije vladajočega razreda in drugih tehnik vladanja - popolnoma individualizirala posameznike in nevtralizirala družbene vezi, ki temeljijo na solidarnosti, vzajemnem sodelovanju in vzajemni pomoči. Po receptu vladajočega diskurza imamo vsi posamezniki enake možnosti in smo tako v končni fazi sami krivi/odgovorni za svoj (ne)uspeh oziroma za svoj družbeni položaj. Poleg tega iluzija o neobstoju in nerealnosti alternativ med množice seje pasivnost in apatijo. Neoliberalna logika - z idejo vseprisotnega trga - namesto aktivnih političnih subjektov ustvarja potrošnike, namesto skupnosti pa nakupovalne centre, ki ustvarjajo nepovezane, osamljene, zgubljene in lahko upravljive posameznike. Taki pa ob razbitih družbenih vezeh koristijo interesom vladajočega razreda.

Kapitalizem je v današnji fazi vseprežemajoč, logika sistema se je naselila v vseh sporah družbenega življenja in v samega človeka. Ustvarjajo se fetišizirani, oblagovljeni odnosi in oblika družbe, v kateri je vse na trgu - vse se lahko proda in vse se lahko kupi. Za produkcijo (npr. alternativna, kulturna, neprofitna produkcija), kreativnost in delovanje izven teh okvirjev tako ni več nobenega prostora. Kapital diktira vse delčke naših življenj in jih podreja logiki sistema.
Kapitalizem ustvarja družbeno neenakost in vzpodbuja družbeno razslojevanje. Med ljudi seje bedo in negotovost. V takih razmerah se vzpostavljajo strah ter nove oblike revščine. Prav tako se razredni boj zaostruje in manifestira v novih oblikah. V okvirih tega sistema ni mogoče zagotoviti dostojanstvenega življenja in pogojev za zadovoljstvo in srečo vseh članov družbe. Zato je potrebno razmišljati o radikalnih družbenih spremembah, iskati alternative kapitalizmu in v naših bojih izpostavljati to potrebo.

Že danes se borimo proti negativnim učinkom kapitalizma in za ljudi nesprejemljivim načrtom (npr. proti privatizaciji javnega šolstva in javnega zdravstva), ki uničujejo življenja mnogih. Še več, ne borimo se zgolj proti, borimo se tudi za drugačne odnose, za družbo resnično enakih možnosti, solidarosti in enakosti. V boju proti neoliberalizmu se povezujemo z različnimi družbenimi skupinami, pri čemer ta boj in interakcija ustvarja solidarnost in skupnosti v uporu. Že danes, preko našega boja, definiramo drugačne odnose, razmišljamo o spremembah in s tem gradimo alternative. Prav tako pa se vseskozi zavedamo, da bo resnično osvoboditev prineslo šele dokončno uničenje kapitalističnega načina produkcije in postavitev novih temeljev, ki bodo rezultat skupnih naporov bojujočih se subjektov.

Zato - bodimo pesek, ne olje v motor kapitalizma danes, da se bo jutri dokončno pokvaril motor, ki proizvaja bedo in negotovost!

2007-11-05T00:56:00.000+01:00

Letaki

Spodaj je priložen le eden izmed mnogih letakov, ki krožijo (na drugi strani so pomanjšani plakati).

Če želite prejeti vse verzije letakov v PDF formatu ali če želite prejeti že stiskane kopije, se javite na naš kontaktni naslov: avtonomniblok@gmail.com

2007-11-05T00:52:00.000+01:00

Plakati

Spodaj prilagamo prvih deset uradnih plakatov. Razpečevanje je zaželjeno!
Če potrebujete stiskane plakate ali le-te v PDF formatu, se javite na: avtonomniblok@gmail.com

2007-11-02T00:21:00.000+01:00

Državni nadzor in represija

Stran je v izdelavi. Vsebine bodo dodane kmalu.

2007-11-02T00:19:00.001+01:00

ŠTUDENTJE IN ŠTUDENTKE NAŠ BOJ SE ŠELE ZAČENJA!

V današnji družbi in ob dogajanju zadnjih let smo lahko priča pohodu neoliberalizma, privatizacije in elitizacije storitev na vseh področjih družbe. Med njimi je predvsem v zadnjem času na udaru prav šolstvo, ker tako imenovane reforme in razni vladni ukrepi predvidevajo zmanjševanje proračunskih sredstev za izobrazbo, ustanavljanje privatnih plačljivih univerz ter šol, zmanjševanje študentskih pravic in s tem posledično delitev družbe na tiste ki imajo in tiste ki nimajo.

Dostopnost do izobrazbe kot javne dobrine ter študentske in dijaške pravice so temelj na katerem moramo graditi današnje in prihodnje generacije vztrajno in brezkompromisno. Če jih vsak posameznik od nas ne bo branil z vsemi razpoložljivimi sredstvi, se o njih informiral in jih podpiral, bomo kaj hitro študentje in dijaki zreducirani na blago. Kolikor plačaš toliko veljaš! Take primere lahko vidimo v kar nekaj, tako manj razvitih kot dobro razvitih, državah. Dostopnost do izobrazbe je temeljnega pomena za družbo, ki temelji na strpnosti, kritičnosti in odpiranju novih diskusij ter prostorov za izražanje drugačnih pogledov, mnenj in prepričanj.

Če pogledamo študentski boj za študentske pravice na slovenskih tleh je slika nekako takšna: V začetku 90 let smo si študentje izborili študentske pravice, ki pa so se od konca devetdesetih postopoma, vendar vztrajno zmanjševale. Študentski boni so vedno dražji, njihove dražitve pa ne sledijo realnemu povečanju urne postavke študentskega dela in povečanju štipendij. Število štipendij glede na število študentov že kar nekaj časa vztrajno pada. Tu je potrebno izpostaviti, da je večanje števila študentov naraven in edino pravi korak v skladu z večanjem intelektualnega potenciala države. Temu bi morale realno slediti tudi štipendije, število študentskih postelj in večanje standarda ki omogoča mladim normalen, dostojen in kakovosten študij. Na žalost se tega področja nobena od vlad ni lotila strateško in z dovolj velikim premislekom.. Zato je trenutna situacija takšna, kakršna pač je. Povprečen študent, najverjetneje ne bo dobil študentske postelje, ne bo dobil štipendije, zato bo moral delati preko študentskega servisa, kjer je izkoriščana delovna sila, kateremu se ne prizna nikakršnih bonitet in uradnih izkušenj, kaj šele ostalih pravic. Lahko se ga najame ali odpusti kot vrečo krompirja.

Kot da to še ni dovolj, smo v zadnjih par letih priča prepričevanju vlade, kako bi bilo potrebno uvesti šolnine, saj bi tako poskrbeli, da bi ti isti študentje bolj in boljše študirali ter ne bi več toliko delali. Šolnine? Te iste šolnine, ki bi pomenile, da bi moral študent še plačati da bi se sploh lahko vpisal na študij, te iste šolnine o katerih teče polemika v marsikateri državi, da bi jih zmanjšali, te iste šolnine, kjer si jih npr. v Angliji študentke plačujejo s prostitucijo, te iste šolnine, ki v hardcore ameriškem kapitalizmu dopuščajo le politični, ekonomski, kulturni in športni eliti da se izobražuje na najboljših univerzah, te iste šolnine, ki bi pomenile posledično zmanjšanje proračunskih sredstev za izobraževanje, saj bi odslej v to vrečo prispevali kar študentje sami.

Študentsko delo

Študentje bi se morali za obstoj študentskega dela boriti, saj ta v sistemu brez ustreznih štipendij za vse študente, astronomskih najemnin in višanja stroškov iz leta v leto za nekatere predstavlja edini vir dohodka, za marsikaterega pa nepogrešljiv vir dodatnega dohodka brez katerega bi marsikdaj težko preživel. Ob enem ne smemo pozabiti, da sistem kot tak ni brez napak in bi bilo potrebno urediti predvsem nadzor nad študentskim delom ter postaviti pogoje za njegovo formalno priznanje v smislu delavnih izkušenj in pravic. Treba je opozoriti na nepravilnosti ter poudarjati, da je trenutno potrebujemo tak sistem (z izboljšavami).

Šolnine

Šolnine kot financiranje visokega šolstva razslojujejo prebivalstvo, elitizirajo fakultete in onemogočajo enakovredno obravnavanje pravice do študija splošni socialni raznolikosti, ne glede na to, da je izobrazba javno dobro, v prvi vrsti pa temeljna pravica posameznika. Osnovno, srednje in visoko šolstvo morajo biti dostopni vsem ne glede na materialni status in socialno okolje iz katerega posameznik izhaja. Vladna hinavščina pa se kaže predvsem v tem, da je vlada letos (2007) sklenila, da bo za financiranje študijskih programov v naslednjih dveh letih namenila bistveno manj denarja, kot je bilo dogovorjeno. Obstaja bojazen, da bodo univerza in fakultete same začele spodbujati neko obliko finančnega prispevka od študentov, ker drugače seveda ne bodo mogle delovati. Tako bo vlada »elegantno« potisnila Univerzo in njene članice v položaj nasproti študentom in s tem dosegla prenos obtožb s svojih pleč na pleča Univerze, čeprav je za ukrep in spremembo kriva prav vlada.

Metodologija financiranja visokega šolstva ne sme temeljiti na grebatorstvu fakultet za denar. Ravno takšen princip pomeni obravnavanje izobrazbe kot kupljive blagovne dobrine. To se bo namreč zgodilo z uvedbo šolnin; Vsaki fakulteti bo več študentov pomenilo zgolj več denarja, ki je za delovanje pogoj, tako bodo na veliko propagirale svoje programe, jih preuredile v smislu varčevanja in komercializacije, kar lahko vodi v »fast food« in ne kakovostno visoko šolstvo. Tu obstaja tudi upravičena bojazen, da bodo nove fakultete, ki bodo ponujale predvsem tržno zanimive programe, rasle kot gobe po dežju. Uvedba šolnin pomeni da študent postane kupec, izobrazba in znanje pa se zreducira na vlogo produkta z vnaprej postavljeno ceno. Kolikor daš toliko imaš.

Štipendije

Novi zakon – Zakon o štipendiranju (veljati začne jeseni 08) - je vsekakor pomemben, že zaradi preglednosti in sistematičnosti, saj je prejšnji urejal politiko štipendiranja razpršeno v več zakonih. A iz naslova podrejanja univerz gospodarstvu, izhaja nova politika štipendiranja, ki poveličuje kadrovske štipendije. Vsekakor so pomembne, vendar priviligiranje le-teh za povečevanje zanimanja na deficitarnih študijskih smereh, zaradi trenutnih potreb na trgu ni pravična.

Omenjeni zakon predvideva nekatere novosti glede pogojev za pridobitev oz. ohranitev Zoisove štipendije; pogoj ni več povprečna ocena 4 (O.Š. in S.Š.) in 8 (F), ampak 4,5 (O.Š.), 4,1 (S.Š.) in 8,5 (F). Prav tako bodo uvedli obvezno izkazovanje izjemnih dosežkov na dve leti (oziroma vsako leto), kot pogoj za ohranitev štipendije, ki bo pomenilo dodatni stres, zaradi bojazni izgube že upravičene štipendije. Tukaj omenimo še, da so kot enega od kriterijev za Zoisovo štipendijo. ukinili MFBT test, ker naj ne bi bil pokazatelj nadarjenosti. Zaostrovanje pogojev za pridobitev štipendije pomeni manj štipendij in spet smo priča varčevanju na napačnem mestu.

Zaradi trenutne situacije in opozarjanja na potrebne spremembe in drugačen odnos do šolstva, izobraževanja in raziskovanja se moramo študentje, študentke, dijaki solidarno združiti v skupnem boju z delavci, upokojenci in drugimi, saj je naš boj za lepšo, bolj varno in solidarno prihodnost legitimen in upravičen.

PRIDI ! PRISPEVAJ! SPREMENI!

2007-10-30T15:32:00.000+01:00

Pismo podpore za delavske proteste

Delavska situacija danes ni rožnata. Čeprav nas bi rada vladna in kapitalistična trobila ter njihovi ideološki duhovniki prepričali drugače, ljudje niso neumni. Ljudje znajo misliti in vedo, da se njihova situacija ne izboljšuje. Tako zelo opevana gospodarska rast ne pomeni le uspehov slovenskega gospodarstva. Hrbtna stran tega procesa je zmanjševanje delavskih pravic. Pravzaprav moramo stopiti na stališče študenta oziroma delavca, da bi celotno dojeli ta fenomen: gospodarska rast pomeni predvsem večjo stopnjo izkoriščanja tako delavcev kot tudi študentov. Kaj to pomeni konkretno? Plače se zmanjšujejo, vse več je brezposelnih, pridobljene pravice se zmanjšujejo, res, življenje v tej prekrasni deželici pod Alpami se izboljšuje...

Delavski boj je študentski boj. Ne gre le za akt solidarnosti, prej gre za širšo percepcijo družbene problematike, ki od vsakega zahteva nekaj miselnega napora. Študentje bodo postali delavci, nekateri so delavci že sedaj, ob študiju. To, da si bolj izobražen, še ne pomeni zagotovljene službe. Tako se morajo študentje z eminentnimi delavskimi vprašanji ukvarjati že zelo zgodaj. A tudi delavci imajo s študenti marsikaj skupnega. Ne le to, da so njihovi starši. Delavci lahko kaj kmalu vidijo, da trendi privatizacije šolstva niso ločeni od privatizacije ostalih sektorjev socialne države. Fronta za ohranitev javnega sektorja je torej v nastajanju in skozi skupen boj se definirajo nove programske osnove, ki lahko služijo alternativni organizaciji družbe.

Boj za višje plače je seveda legitimen sindikalni boj. Mi se temu boju pridružujemo in ga pozdravljamo, hkrati pa sporočamo, da bomo v okviru avtonomnega bloka nagovorili ljudske množice s širšimi tematikami. Naša glavna ost bo letela tako na problem privatizacije in kapitalistične organizacije ekonomije kot na državno represijo in ostale oblike dominacije. Posebej pomembna je seveda tudi težavna študentska situacija v luči šolske reforme, ki jo Avtonomna tribuna že od samega začetka zavrača. Avtonomna tribuna bo delala v smeri mobilizacije študentske populacije in ne bo le deklarativno podprla demonstracij.

Torej, se vidimo 17.11., v okupirani in pisani Ljubljani, kjer bodo zadoneli bobni in kjer bomo vzkliknili, da nismo tako lahko na prodaj. Ne danes, ne jutri, nikoli!

O PRAVICAH SE NE POGAJAMO!
PRAVICE SO IZBORJENE, NE PODELJENE!

Avtonomna tribuna

Ljubljana, 30. oktober 2007

2007-10-23T15:38:00.000+02:00

Mit o (ne)angažiranosti mladih

Prispevek Avtonomne tribune k predkongresni razpravi Zveze svobodnih sindikatov

V našem kratkem prispevku bi se radi dotaknili treh tematik, ki se seveda medsebojno prepletajo:
1. Vpetost študijskega procesa in Univerze v trg
2. Kratka analiza delavske situacije in kako je le-ta povezana s študentsko ter
3. Problem študentskega dela

Problem študijskega procesa – vpetost Univerze v tržne mehanizme?

Danes se znotraj Univerze izvaja disciplinarni režim: ne gre le za organiziranje procesa, kje in kako bo študent preživel čas. Ne gre le za disciplino preko izpitov in ocen. Disciplina je še bolj perfidna in v luči tega je še kako problematična bolonjska reforma. Preko nje se vedno bolj uveljavlja koncepcija znanja kot blaga. Spreminja se sam učni program, ki je kreiran za in od strani trga. Predvsem nas moti posebna naloga te reforme – to je - ustvarjanje bolj fleksibilne delovne sile, ki se bo lažje znašla v različnih in spremenljivih delovnih pogojih. Sliši se: »kaj se boste učili ta balast, to teorijo, če rabite praktično znanje, da boste lažje delovali v podjetjih in bili ob tem še kreativni!?« Sam študijski proces študente vedno bolj navaja na prekerno situacijo, na negotovosti in na fleksibilnost. Bolonjska reforma in tržni mehanizmi na Univerzi pomenijo katastrofo – katastrofo, ki iz predavalnic izrinja teorijo, kritično misel in vse dejavnosti podreja k čimprejšnjemu končanju študija in prejemu nekakšne listine ob zaključku le tega.

Dajmo čim prej delat... Saj bi delali, a kje je možnost za zaposlitev? Če nas vseskozi že pripravljajo na delovni trg, naj nam potem podjetja in država zagotovijo tudi varne zaposlitve za vse....! A tega nam seveda ne more nihče dati. Tukaj ta sveti in opevani mehanizem prostega trga naenkrat odpove. Zakaj je vedno več brezposelnih med mladimi? Zakaj je vedno več ljudi prekvalificiranih za delo? Zakaj tudi zelo izobraženi ostanejo brez dela? To nas pripelje do druge točke.

Kratka/e analiza/e delavsko-študentske situacije

Na samem začetku bi radi poudarili naš boj proti ozkim cehovskim, korporativističnim interesom. Naj poudarimo, da je boj za delavske pravice tudi naš boj, to je skupen boj študentov in delavcev. Prav tako so pogoji za boljši študentski standard, za večjo zaščito na delovnem mestu in manj pritiskov trga na študente tudi stvar samega delavstva.

Večina študentov je že danes delavcev, govorimo seveda o študentskem delu, in tudi v prihodnosti bo večina študentov postala delavcev: le manjšina postane menedžerska elita, kapitalisti in ostali vodstveni kadri vladajočega razreda. Torej, strateška zamisel o tem, kakšna naj bo prihodnost študentov mora nujno vključevati tudi položaj delavstva. Zato bi radi poudarili, da je borba za ozek interes lastne skupine obsojena na političen neuspeh in na lahek plen vladajočih tehnik gospostva.

Dandanes je položaj delavstva izjemno težaven.

Tako zelo opevana gospodarska rast ne pomeni le uspešnega slovenskega gospodarstva. Stopiti moramo na stališče študenta oziroma delavca: gospodarska rast pomeni predvsem večjo stopnjo izkoriščanja tako delavcev kot tudi študentov: plače se zmanjšujejo, vse več je brezposelnih, pridobljene pravice se zmanjšujejo, vse več je nadur, predvsem tistih neplačanih, prišlo je do mnogih vrst različnega zaposlovanja. Nekateri ga imenujejo postfordističnega: na primer za določen, za polovičen čas, ko kapitalistom ni potrebno plačevati prispevkov za socialno varnost; tu so zaposlitve na črno, zaposlitve prek študentskih servisov in tako dalje.

Zato v Avtonomni Tribuni ocenjujemo, da so napovedi protestov povsem upravičene. Kolektivne pogodbe morajo upoštevati stanje delavstva in stanje plač. Ampak naj vendarle opozorimo, da ne gre le za problem usklajevanja plač – problemi so veliko globlji, bolj strukturalne narave. Ne gre za neke zlobne možice, kapitaliste, delodajalce, ki se ne zmenijo za raven plač. Gre za politiko zategovanja pasov, gre za standarde, ki jih skušajo uveljaviti mednarodne institucije kot sta na primer Svetovna banka in Mednarodni denarni sklad, podpira pa jih tudi EU. Pred našimi očmi se odvija divji pohod neoliberalizma in privatizacije, ki se ne bo ustavil sam od sebe. Temeljito se je potrebno povprašati o reformi ali o prekinitvi z obstoječim kapitalističnim načinom produkcije.

Pri tem ne smemo pozabiti na vsesplošno drugo fazo privatizacije, ki napada javni sektor. Ogroženi so vsi, od sociale, javnega zdravstva pa do šolstva. Potrebno se je vprašati ali nas ta model resnično vodi v družbo, ki jo želimo?

Zagate študentskega dela

Najprej bi bilo potrebno poudariti, da se dolgo, predolgo nismo začeli ukvarjali s to tematiko, ki pa je za vse študente ključnega pomena. Študentsko delo je imenitna pogruntavščina, ki deluje v funkciji zaposlovanja dodatne armade delovne sile: s tem se pritiska in disciplinira že zaposlene, ki jim grozi odpuščanje, saj lahko zaposlijo nekoga za krajši čas in za manjše stroške, po drugi strani pa se ne zaposluje drugih brezposelnih. Študentje smo se znašli v težki situaciji, kjer je štipendij vse manj, študentsko življenje (najemnine in stroški) pa je vedno dražje. Zato se zdi študentsko delo idealna rešitev. A je hkrati tudi najslabša. Obstaja vrsta negativnih strani študentskega dela za študente:
1. Študentsko delo se ne šteje v delovne izkušnje
2. Študentsko delo se ne šteje v delovno dobo
3. Študentsko delo je podplačano
4. Študentsko delo nima nobenih pravic, ker bi to verjetno poleg "bajne študentske plače" bil spet nadstandard! – nimamo nikakršne socialne zaščite!
5. Študentsko delo ima status dela, ki ga noče opravljati nihče, in tako si kapitalisti rečejo " bomo pa najeli par študentov, pa bo!"
6. Študentsko delo nima dovolj nadzora, saj to ni v interesu tako državi, kot tudi ne podjetjem.

Kljub zavedanju, da delavci v študentskem delu prevečkrat vidijo nekakšen nož v hrbet, v avtonomni tribuni ne pristajamo na umetno delitev med študenti in delavci. Zato predlagamo, da skupaj s sindikati podrobno analiziramo obstoječe stanje na področju študentskega dela in oblikujemo skupna stališča in zahteve za reforme tega trga, ki je hkrati del splošnega trga delovne sile. Študentje ob trenutnih pogojih štipendiranja seveda potrebujemo dodaten dohodek, a študentsko delo v takšni obliki je najslabša možna rešitev. Zato hkrati zahtevamo ureditev politik štipendiranja ter umestitev študentskega dela v okvir delavske zakonodaje.

Ob koncu bi radi to priložnost izkoristili za poziv k iskanju skupnih rešitev in odpiranja javnega prostora za razpravo o študentskem delu. Hvala za vašo pozornost in se vidimo 17. novembra!

Avtonomna tribuna

Ljubljana, 23. oktober 2007