Kaj je Avtonomna tribuna?
Študentje in študentke smo se v Avtonomno tribuno združili spomladi 2007. Združila nas je namera vlade, da za študij uvede šolnine, privatizira univerzo in si jo podredi. Takrat smo vladi z nekaj odmevnimi akcijami poslali jasno sporočilo, da je univerza naša in da si ne pustimo vzeti študija, ki bi bil dostopen za vse, tudi za tiste z najnižjimi dohodki. Vladne reforme visokega šolstva bi namreč pomenile, da bi študij bolj in bolj postajal zgolj privilegij bogatih. V tem poskusu reforme univerze se je izrazil isti pohlep za profitom, ki v Sloveniji hkrati pripravlja privatizacijo javnega zdravstva, vpeljuje zasebno šolstvo in delavce in delavke peha na rob revščine.
S tem, ko smo se uprli vladnim načrtom, in z našo dejavnostjo (javne tribune, sporočila za javnost, demonstracije) smo stopili v stik z nekaterimi gibanji, ki se v Sloveniji aktivno borijo proti nadaljevanju privatizacije javnih dobrin. Skozi pogovere in izmenjave mnenj smo ugotovili, da študentska problematika v resnici ne zadeva zgolj študentov, tako kot zdravstvena problematika ne zadeva zgolj delavcev v zdravstvu, ali delavska delavcev v tovarnah. Čedalje bolj smo spoznavali, da so vse to splošna družbena vprašanja, še več, ugotovili smo, da so v marsičem povezana. Kar žene oblastnike v privatizacijo šolstva so ogromni profiti za tiste pri koritu, tiste, ki samo čakajo na priložnost, da bodo lahko študentom poslali ogromne račune za šolnine. Ravno to hlepenje po profitu je tudi tisto, kar poganja načrte o privatizaciji zdravstva. V stikih s sindikati in spoznavajoč sindikalni boj smo spoznali, da pritisk izkoriščevalske pesti kapitala nikoli ne preneha in da so delavci in delavke pod neskončnim pritiskom, naj delajo več za iste ali celo manjše plače. Naše diskusije so se začele kot diskusije študentov in študentk o študentski problematiki, a so vedno bolj zašle v splošne družbene tematike, ki jih vsi še kako čutimo v vsakdanjem življenju, ki postaja čedalje bolj podrejeno diktaturi kapitala ter od njega odvisnih arogantnih političnih elit.
Avtonomna tribuna je izšla iz potrebe po neodvisnem organiziranju za družbeno-politično delovanje tako študentk in študentov, delavk in delavcev, brezposelnih kot ostalih. Spodbujamo ustvarjalnost in kritičnost čim večjega števila študentov ter vseh ostalih na različnih področjih. Opozarjamo na nepravilnosti in krivice v celotni družbi, saj vsi posamezni problemi izhajajo iz splošnih družbenih procesov. Zavzemamo se za solidarno in pravično družbo in pri svojih aktivnostih in kritiki obstoječega sistema sodelujemo tudi s socialno ogroženimi oziroma šibkejšimi družbenimi skupinami. Skozi naše delovanje smo šokirani spoznali tudi, da obstajajo v Sloveniji skupine ljudi, ki so še posebej tragične žrtve dežele kapitalističnega blagostanja, kakor Slovenijo radi predstavljajo arogantni oblastniki. Izbrisani prebivalci Slovenije se že petnajst let borijo za preživetje, ki jim ga oblasti še vedno zanikajo, migranti in migrantke iz celega sveta so žrtve brutalnega policijskega režima, ki jih zapira v koncentracijska taborišča (eno je v Velikem Otoku pri Postojni), romska manjšina je žrtev spoja domačijske in policijske represije, pravica do svobodne spolne orientacije izginja pod fizičnimi in besednimi napadi homofobije. Veliko študentov in študentk in čedalje več drugih ljudi je zaposlenih, ne da bi imeli kakršnekoli pravice ali gotovost, da bo služba tudi naslednji dan. Delo, ki ne prinaša zdravstvenih, pokojninskih pravic in pri katerem ima kapitalist pravico, da delavca odpusti kadarkoli, se imenujo prekarno delo. Danes nas je med prekarci, še posebej med mladimi, čedalje več. Študentje in študentke smo spoznali, da je naš boj za znanje globoko povezan z boji, ki jih bojujejo naši tovariši in tovarišice na drugih področjih.
Naivno smo se spustili v študentski boj proti uničenju univerze in znanja in izzvali vlado, ki se je najprej odzvala izjemno sovražno, a ker nismo popustili, je na koncu popustila ona: predlog zakona je bil umaknjen, minister Zupan prisiljen v odstop. Videli smo, da je možno skozi kolektivno in odločno akcijo spremeniti stvari na bolje. Videli pa smo tudi, da je to možno le skozi izjemno široko solidarnost med vsemi družbenimi skupinami, ki so pod udarom kapitalističnega izkoriščanja: študentje in delavke, izbrisani in migrantke, prekarni in brezposelni – mi vsi skupaj imamo moč, da že danes ustvarjamo boljšo prihodnost. Takšno, v kateri bo življenje dostojanstveno in kjer pohlep ne bo najbolj spoštovana vrednota.
KDAJ, ČE NE ZDAJ? KDO, ČE NE MI? KAKO, ČE NE SKUPAJ? SOLIDARNO, ODLOČNO!
torek, 13. november 2007
Naročite se na:
Objavi komentarje (Atom)
Ni komentarjev:
Objavite komentar