N17 :: Avtonomni blok

Mit o (ne)angažiranosti mladih

Prispevek Avtonomne tribune k predkongresni razpravi Zveze svobodnih sindikatov


V našem kratkem prispevku bi se radi dotaknili treh tematik, ki se seveda medsebojno prepletajo:
1. Vpetost študijskega procesa in Univerze v trg
2. Kratka analiza delavske situacije in kako je le-ta povezana s študentsko ter
3. Problem študentskega dela


Problem študijskega procesa – vpetost Univerze v tržne mehanizme?

Danes se znotraj Univerze izvaja disciplinarni režim: ne gre le za organiziranje procesa, kje in kako bo študent preživel čas. Ne gre le za disciplino preko izpitov in ocen. Disciplina je še bolj perfidna in v luči tega je še kako problematična bolonjska reforma. Preko nje se vedno bolj uveljavlja koncepcija znanja kot blaga. Spreminja se sam učni program, ki je kreiran za in od strani trga. Predvsem nas moti posebna naloga te reforme – to je - ustvarjanje bolj fleksibilne delovne sile, ki se bo lažje znašla v različnih in spremenljivih delovnih pogojih. Sliši se: »kaj se boste učili ta balast, to teorijo, če rabite praktično znanje, da boste lažje delovali v podjetjih in bili ob tem še kreativni!?« Sam študijski proces študente vedno bolj navaja na prekerno situacijo, na negotovosti in na fleksibilnost. Bolonjska reforma in tržni mehanizmi na Univerzi pomenijo katastrofo – katastrofo, ki iz predavalnic izrinja teorijo, kritično misel in vse dejavnosti podreja k čimprejšnjemu končanju študija in prejemu nekakšne listine ob zaključku le tega.

Dajmo čim prej delat... Saj bi delali, a kje je možnost za zaposlitev? Če nas vseskozi že pripravljajo na delovni trg, naj nam potem podjetja in država zagotovijo tudi varne zaposlitve za vse....! A tega nam seveda ne more nihče dati. Tukaj ta sveti in opevani mehanizem prostega trga naenkrat odpove. Zakaj je vedno več brezposelnih med mladimi? Zakaj je vedno več ljudi prekvalificiranih za delo? Zakaj tudi zelo izobraženi ostanejo brez dela? To nas pripelje do druge točke.


Kratka/e analiza/e delavsko-študentske situacije

Na samem začetku bi radi poudarili naš boj proti ozkim cehovskim, korporativističnim interesom. Naj poudarimo, da je boj za delavske pravice tudi naš boj, to je skupen boj študentov in delavcev. Prav tako so pogoji za boljši študentski standard, za večjo zaščito na delovnem mestu in manj pritiskov trga na študente tudi stvar samega delavstva.

Večina študentov je že danes delavcev, govorimo seveda o študentskem delu, in tudi v prihodnosti bo večina študentov postala delavcev: le manjšina postane menedžerska elita, kapitalisti in ostali vodstveni kadri vladajočega razreda. Torej, strateška zamisel o tem, kakšna naj bo prihodnost študentov mora nujno vključevati tudi položaj delavstva. Zato bi radi poudarili, da je borba za ozek interes lastne skupine obsojena na političen neuspeh in na lahek plen vladajočih tehnik gospostva.

Dandanes je položaj delavstva izjemno težaven.

Tako zelo opevana gospodarska rast ne pomeni le uspešnega slovenskega gospodarstva. Stopiti moramo na stališče študenta oziroma delavca: gospodarska rast pomeni predvsem večjo stopnjo izkoriščanja tako delavcev kot tudi študentov: plače se zmanjšujejo, vse več je brezposelnih, pridobljene pravice se zmanjšujejo, vse več je nadur, predvsem tistih neplačanih, prišlo je do mnogih vrst različnega zaposlovanja. Nekateri ga imenujejo postfordističnega: na primer za določen, za polovičen čas, ko kapitalistom ni potrebno plačevati prispevkov za socialno varnost; tu so zaposlitve na črno, zaposlitve prek študentskih servisov in tako dalje.

Zato v Avtonomni Tribuni ocenjujemo, da so napovedi protestov povsem upravičene. Kolektivne pogodbe morajo upoštevati stanje delavstva in stanje plač. Ampak naj vendarle opozorimo, da ne gre le za problem usklajevanja plač – problemi so veliko globlji, bolj strukturalne narave. Ne gre za neke zlobne možice, kapitaliste, delodajalce, ki se ne zmenijo za raven plač. Gre za politiko zategovanja pasov, gre za standarde, ki jih skušajo uveljaviti mednarodne institucije kot sta na primer Svetovna banka in Mednarodni denarni sklad, podpira pa jih tudi EU. Pred našimi očmi se odvija divji pohod neoliberalizma in privatizacije, ki se ne bo ustavil sam od sebe. Temeljito se je potrebno povprašati o reformi ali o prekinitvi z obstoječim kapitalističnim načinom produkcije.

Pri tem ne smemo pozabiti na vsesplošno drugo fazo privatizacije, ki napada javni sektor. Ogroženi so vsi, od sociale, javnega zdravstva pa do šolstva. Potrebno se je vprašati ali nas ta model resnično vodi v družbo, ki jo želimo?


Zagate študentskega dela

Najprej bi bilo potrebno poudariti, da se dolgo, predolgo nismo začeli ukvarjali s to tematiko, ki pa je za vse študente ključnega pomena. Študentsko delo je imenitna pogruntavščina, ki deluje v funkciji zaposlovanja dodatne armade delovne sile: s tem se pritiska in disciplinira že zaposlene, ki jim grozi odpuščanje, saj lahko zaposlijo nekoga za krajši čas in za manjše stroške, po drugi strani pa se ne zaposluje drugih brezposelnih. Študentje smo se znašli v težki situaciji, kjer je štipendij vse manj, študentsko življenje (najemnine in stroški) pa je vedno dražje. Zato se zdi študentsko delo idealna rešitev. A je hkrati tudi najslabša. Obstaja vrsta negativnih strani študentskega dela za študente:
1. Študentsko delo se ne šteje v delovne izkušnje
2. Študentsko delo se ne šteje v delovno dobo
3. Študentsko delo je podplačano
4. Študentsko delo nima nobenih pravic, ker bi to verjetno poleg "bajne študentske plače" bil spet nadstandard! – nimamo nikakršne socialne zaščite!
5. Študentsko delo ima status dela, ki ga noče opravljati nihče, in tako si kapitalisti rečejo " bomo pa najeli par študentov, pa bo!"
6. Študentsko delo nima dovolj nadzora, saj to ni v interesu tako državi, kot tudi ne podjetjem.

Kljub zavedanju, da delavci v študentskem delu prevečkrat vidijo nekakšen nož v hrbet, v avtonomni tribuni ne pristajamo na umetno delitev med študenti in delavci. Zato predlagamo, da skupaj s sindikati podrobno analiziramo obstoječe stanje na področju študentskega dela in oblikujemo skupna stališča in zahteve za reforme tega trga, ki je hkrati del splošnega trga delovne sile. Študentje ob trenutnih pogojih štipendiranja seveda potrebujemo dodaten dohodek, a študentsko delo v takšni obliki je najslabša možna rešitev. Zato hkrati zahtevamo ureditev politik štipendiranja ter umestitev študentskega dela v okvir delavske zakonodaje.

Ob koncu bi radi to priložnost izkoristili za poziv k iskanju skupnih rešitev in odpiranja javnega prostora za razpravo o študentskem delu. Hvala za vašo pozornost in se vidimo 17. novembra!


Avtonomna tribuna

Ljubljana, 23. oktober 2007