N17 :: Avtonomni blok

ZAKAJ DEMONSTRACIJE?


Resnici na ljubo je potrebno reči, da smo večino delavskih pravic uspeli ohraniti ali pa pridobiti po poti socialnega dialoga – za pogajalsko mizo. Dogovori med sindikati in delodajalskimi organizacijami imajo posebno težo, ker gre za sporazumno izraženo voljo socialnih partnerjev. Naj samo navedem spremembe pokojninske zakonodaje v letu 1998, delovno pravno zakonodajo, socialne sporazume in številne kolektivne pogodbe.

Toda zgodi se in to ne malokrat, da za pogajalsko mizo ne pridemo do rezultata in takrat sindikati uporabimo demonstracije, ki so lastne sindikatom po celem svetu in še zlasti v Evropski uniji.

Zakaj gremo na ceste tudi letos? Če smo pred dvema letoma nasprotovali vladi, ki je lahkomiselno sprejela ideje o enotni davčni stopnji, gremo sedaj proti delodajalcem in lastnikom kapitala, ki v hlastanju po dobičkih ne vidijo usode delavcev, ki s svojim delom zagotovo prispevajo k gospodarski rasti.

V trenutku, ko je visoka gospodarska rast, visoki dobički, visoka intenzivnost dela naših zaposlenih, ko rastejo plače po individualnih pogodbah in visoke nagrade uprav, ko imamo v Sloveniji za vse mogoče in nemogoče zadeve denar – je potrebno storiti nekaj več za ohranitev delavskega standarda, kot pa le tolažiti delavce naj bodo zadovoljni že zato, ker imajo delo in redne plače.

Kakšne so naše konkretne zahteve, ki jih za pogajalsko mizo nikakor ne moremo dogovoriti z delodajalci? Da bi ohranili realno vrednost delavskih plač se morajo te dvigniti in to osnovne plače, kajti pri izhodiščnih plačah večina zaposlenih ne zazna dvigov plač.

Naslednja zahteva je, da bi v naslednjem letu prišlo do usklajevanja plač za ugotovljeno inflacijo v letu 2007 že v februarju in ne v avgustu, ki je zaradi inflacije tako daleč.

Tretja, izjemno pomembna zahteva je, da bi plače rasle skladno s produktivnostjo – to je pot, ki nas bo pripeljala do evropskih plač. Zgolj usklajevanje z inflacijo je stopicanje na mestu. Delodajalci in lastniki kapitala se bi morali odpovedati nekoliko hitrejšemu dvigu dobičkov in dati del pričakovanih dobičkov zaposlenim.

Mnogi uspešni delodajalci se pravzaprav strinjajo z našimi zahtevami – to govore tudi javno, problem pa je, da je njihov vpliv na pogajalsko ekipo delodajalcev prešibek.

Ugovor, da bi dvig delavskih plač uničil konkurenčno sposobnost gospodarstva, uničil delavna mesta in povzročil nov cikel inflacije, seveda ne drži. Nihče se ni odzval na pogosto neracionalno porabo države, na visoke nagrade uprav, na prevzeme, kjer gredo milijarde – pri nekaj evrih delavskih plač pa da bi šlo vse narobe?!

Upam, da bodo delodajalci pravilno razumeli sporočilo demonstracij, da ne bodo šli na okope in dokazovali, da se ne bodo uklonili sindikatom. To bi bila napaka, saj bi nas s to držo prav oni prisilili v generalno stavko, ko bi morali dokazovati, da je njihov raj odvisen od delavcev in je za vse nas socialni mir pomembna vrednota – le priznati morajo, da ima ta svojo ceno.

Demonstracije bodo dobile z vključitvijo študentov in upokojencev še eno pomembno dimenzijo – šlo bo za medgeneracijsko zborovanje, ne le za plače, ampak tudi za večjo blaginjo vseh in prav je tako.


Mag. Dušan Semolič
Predsednik ZSSS

Ljubljana, 8.11. 2007