sreda, 07. november 2007

VIDIMO SE SEDEMNAJSTEGA NOVEMBRA!


Živimo (najmanj) dve Sloveniji. V prvi Sloveniji se bohotijo pozitivni gospodarski kazalci, v ospredju katerih korakata zvišani stopnji gospodarske rasti in produktivnosti, tik za njima pa padajoče stopnje brezposelnosti. V varnem zavetju teh številk živi priviligiran sloj posameznikov in posameznic, direktorjev in direktoric, lastnikov in lastnic z več kot 10.000 evri mesečnih prihodkov.


V drugi Sloveniji med drugim živi 242.000 Slovenk in Slovencev, ki na mesec zaslužijo manj kot 440 evrov. Hkrati se povečuje število zaposlenih, ki prejemajo minimalno plačo v višini nekaj več kot 538 evrov. 119.973 upokojencev živi, ali bolje povedano, životari s pokojnino manjšo od 400 evrov. Tudi vse več visoko izobraženih mladih pristane na denarni socialni pomoči. V začetku leta 2002 je 1065 oseb z »višjo ali več« izobrazbo prejemalo denarno socialno pomoč. Konec leta 2006 se je številka dvignila na 3565 oseb.

V takšno, ekonomsko in socialno razklano Slovenijo je nenapovedano prihrumela inflacija. Podražitve niso prizanesle skorajda nikomur. Hrana, obleka, obutev, stanovanja, zdravstvo. Lahko si le predstavljamo, kaj pomeni nekaj odstotni dvig cen hrane v oktobru za tiste, ki živijo na temni strani slovenske zgodbe o uspehu, v tisti »drugi« Sloveniji. Po drugim strani pa smo zelo dobro seznanjeni, kaj si o dvigu cen mislijo nekateri promotorji »prve« Slovenije. Brez kakršnega koli moralnega mačka nam predpisujejo en dan star kruh in odvajanje od razvajenega potrošništva, odhod k drugemu ponudniku (?!).

In kaj na vse to porečemo mladi? Vsekakor smo tudi mi med tistimi, ki še kako čutimo stranske učinke sicer zloščene podobe slovenske zgodbe o uspehu.

Živimo v času in prostoru, kjer se iskrena solidarnost spreminja v tekmovalno mreženje. Kjer je brezposelnost domnevni krovni dokaz lenobe posameznika. Kjer je glavno družbeno gonilo povečevanje intenzivnosti dela v neskončnost, kjer je prosti čas vse bolj redka in zdravje vse bolj potrošna dobrina. Kjer je samostojno življenje v lastnem stanovanju privid daljne prihodnosti, kjer je kritični glas posameznika prej ovira kot prednost. In navsezadnje - kjer je zahteva po dvigu osnovnih plač za skromnih 11 evrov bruto razumljena kot neutemeljeno izsiljevanje (!?).

Govori se, da na mladih prihodnost stoji. A v kolikšni meri nam resnično dopuščajo soustvarjanje lastne in dostojne prihodnosti? Zdi se, kot da je realnost ( z vsemi prej naštetimi stranskimi učinki! ) ponujena kot edina izbira, s katero se hočeš nočeš moramo slej ko prej sprijazniti. Drugače …

Tudi zato je 17. november dan, ko bomo tudi mladi pokazali, da temu ni tako. Da smo še vedno mi tisti, ki soustvarjamo lastno prihodnost in prihodnost vseh za nami. Da nismo zapadli v laž vsakodnevnega konformizma, ki še najbolje služi sebičnim interesom kapitala. Da se še kako zavedamo vloge aktivnega državljana, ki ga ni strah boriti se za svoje pravice. In morebiti tisto najpomembnejše - da še vedno verjamemo v iskreno solidarnost vseh v boju za skupni pravičnejši in dostojnejši jutri.

Boj za temeljne socialne in ekonomske pravice ni stvar izbire, temveč stvar odgovornosti. Zato naj bo sobota, 17. november, dan, ko bomo mladi pokazali, da smo to odgovornost pripravljeni sprejeti. Naj bo to dan, ko bomo vsem, ki so nas odpisali, češ da se utapljamo v lastni pasivnosti, s ponosom odvrnili: »Tukaj smo v boju za višje plače, za dostojno prihodnost in človeka vredno življenje!«


Odbor za mlade Zveze svobodnih sindikatov Slovenije

Ljubljana, 13.11. 2007

Ni komentarjev: