petek, 02. november 2007

ŠTUDENTJE IN ŠTUDENTKE NAŠ BOJ SE ŠELE ZAČENJA!


V današnji družbi in ob dogajanju zadnjih let smo lahko priča pohodu neoliberalizma, privatizacije in elitizacije storitev na vseh področjih družbe. Med njimi je predvsem v zadnjem času na udaru prav šolstvo, ker tako imenovane reforme in razni vladni ukrepi predvidevajo zmanjševanje proračunskih sredstev za izobrazbo, ustanavljanje privatnih plačljivih univerz ter šol, zmanjševanje študentskih pravic in s tem posledično delitev družbe na tiste ki imajo in tiste ki nimajo.

Dostopnost do izobrazbe kot javne dobrine ter študentske in dijaške pravice so temelj na katerem moramo graditi današnje in prihodnje generacije vztrajno in brezkompromisno. Če jih vsak posameznik od nas ne bo branil z vsemi razpoložljivimi sredstvi, se o njih informiral in jih podpiral, bomo kaj hitro študentje in dijaki zreducirani na blago. Kolikor plačaš toliko veljaš! Take primere lahko vidimo v kar nekaj, tako manj razvitih kot dobro razvitih, državah. Dostopnost do izobrazbe je temeljnega pomena za družbo, ki temelji na strpnosti, kritičnosti in odpiranju novih diskusij ter prostorov za izražanje drugačnih pogledov, mnenj in prepričanj.

Če pogledamo študentski boj za študentske pravice na slovenskih tleh je slika nekako takšna: V začetku 90 let smo si študentje izborili študentske pravice, ki pa so se od konca devetdesetih postopoma, vendar vztrajno zmanjševale. Študentski boni so vedno dražji, njihove dražitve pa ne sledijo realnemu povečanju urne postavke študentskega dela in povečanju štipendij. Število štipendij glede na število študentov že kar nekaj časa vztrajno pada. Tu je potrebno izpostaviti, da je večanje števila študentov naraven in edino pravi korak v skladu z večanjem intelektualnega potenciala države. Temu bi morale realno slediti tudi štipendije, število študentskih postelj in večanje standarda ki omogoča mladim normalen, dostojen in kakovosten študij. Na žalost se tega področja nobena od vlad ni lotila strateško in z dovolj velikim premislekom.. Zato je trenutna situacija takšna, kakršna pač je. Povprečen študent, najverjetneje ne bo dobil študentske postelje, ne bo dobil štipendije, zato bo moral delati preko študentskega servisa, kjer je izkoriščana delovna sila, kateremu se ne prizna nikakršnih bonitet in uradnih izkušenj, kaj šele ostalih pravic. Lahko se ga najame ali odpusti kot vrečo krompirja.

Kot da to še ni dovolj, smo v zadnjih par letih priča prepričevanju vlade, kako bi bilo potrebno uvesti šolnine, saj bi tako poskrbeli, da bi ti isti študentje bolj in boljše študirali ter ne bi več toliko delali. Šolnine? Te iste šolnine, ki bi pomenile, da bi moral študent še plačati da bi se sploh lahko vpisal na študij, te iste šolnine o katerih teče polemika v marsikateri državi, da bi jih zmanjšali, te iste šolnine, kjer si jih npr. v Angliji študentke plačujejo s prostitucijo, te iste šolnine, ki v hardcore ameriškem kapitalizmu dopuščajo le politični, ekonomski, kulturni in športni eliti da se izobražuje na najboljših univerzah, te iste šolnine, ki bi pomenile posledično zmanjšanje proračunskih sredstev za izobraževanje, saj bi odslej v to vrečo prispevali kar študentje sami.


Študentsko delo

Študentje bi se morali za obstoj študentskega dela boriti, saj ta v sistemu brez ustreznih štipendij za vse študente, astronomskih najemnin in višanja stroškov iz leta v leto za nekatere predstavlja edini vir dohodka, za marsikaterega pa nepogrešljiv vir dodatnega dohodka brez katerega bi marsikdaj težko preživel. Ob enem ne smemo pozabiti, da sistem kot tak ni brez napak in bi bilo potrebno urediti predvsem nadzor nad študentskim delom ter postaviti pogoje za njegovo formalno priznanje v smislu delavnih izkušenj in pravic. Treba je opozoriti na nepravilnosti ter poudarjati, da je trenutno potrebujemo tak sistem (z izboljšavami).


Šolnine

Šolnine kot financiranje visokega šolstva razslojujejo prebivalstvo, elitizirajo fakultete in onemogočajo enakovredno obravnavanje pravice do študija splošni socialni raznolikosti, ne glede na to, da je izobrazba javno dobro, v prvi vrsti pa temeljna pravica posameznika. Osnovno, srednje in visoko šolstvo morajo biti dostopni vsem ne glede na materialni status in socialno okolje iz katerega posameznik izhaja. Vladna hinavščina pa se kaže predvsem v tem, da je vlada letos (2007) sklenila, da bo za financiranje študijskih programov v naslednjih dveh letih namenila bistveno manj denarja, kot je bilo dogovorjeno. Obstaja bojazen, da bodo univerza in fakultete same začele spodbujati neko obliko finančnega prispevka od študentov, ker drugače seveda ne bodo mogle delovati. Tako bo vlada »elegantno« potisnila Univerzo in njene članice v položaj nasproti študentom in s tem dosegla prenos obtožb s svojih pleč na pleča Univerze, čeprav je za ukrep in spremembo kriva prav vlada.

Metodologija financiranja visokega šolstva ne sme temeljiti na grebatorstvu fakultet za denar. Ravno takšen princip pomeni obravnavanje izobrazbe kot kupljive blagovne dobrine. To se bo namreč zgodilo z uvedbo šolnin; Vsaki fakulteti bo več študentov pomenilo zgolj več denarja, ki je za delovanje pogoj, tako bodo na veliko propagirale svoje programe, jih preuredile v smislu varčevanja in komercializacije, kar lahko vodi v »fast food« in ne kakovostno visoko šolstvo. Tu obstaja tudi upravičena bojazen, da bodo nove fakultete, ki bodo ponujale predvsem tržno zanimive programe, rasle kot gobe po dežju. Uvedba šolnin pomeni da študent postane kupec, izobrazba in znanje pa se zreducira na vlogo produkta z vnaprej postavljeno ceno. Kolikor daš toliko imaš.


Štipendije

Novi zakon – Zakon o štipendiranju (veljati začne jeseni 08) - je vsekakor pomemben, že zaradi preglednosti in sistematičnosti, saj je prejšnji urejal politiko štipendiranja razpršeno v več zakonih. A iz naslova podrejanja univerz gospodarstvu, izhaja nova politika štipendiranja, ki poveličuje kadrovske štipendije. Vsekakor so pomembne, vendar priviligiranje le-teh za povečevanje zanimanja na deficitarnih študijskih smereh, zaradi trenutnih potreb na trgu ni pravična.

Omenjeni zakon predvideva nekatere novosti glede pogojev za pridobitev oz. ohranitev Zoisove štipendije; pogoj ni več povprečna ocena 4 (O.Š. in S.Š.) in 8 (F), ampak 4,5 (O.Š.), 4,1 (S.Š.) in 8,5 (F). Prav tako bodo uvedli obvezno izkazovanje izjemnih dosežkov na dve leti (oziroma vsako leto), kot pogoj za ohranitev štipendije, ki bo pomenilo dodatni stres, zaradi bojazni izgube že upravičene štipendije. Tukaj omenimo še, da so kot enega od kriterijev za Zoisovo štipendijo. ukinili MFBT test, ker naj ne bi bil pokazatelj nadarjenosti. Zaostrovanje pogojev za pridobitev štipendije pomeni manj štipendij in spet smo priča varčevanju na napačnem mestu.

Zaradi trenutne situacije in opozarjanja na potrebne spremembe in drugačen odnos do šolstva, izobraževanja in raziskovanja se moramo študentje, študentke, dijaki solidarno združiti v skupnem boju z delavci, upokojenci in drugimi, saj je naš boj za lepšo, bolj varno in solidarno prihodnost legitimen in upravičen.

PRIDI ! PRISPEVAJ! SPREMENI!

Ni komentarjev: